Od arhitekta do pisatelja
V gimnaziji je najlepše spise pisala Marina Abe. Večino je morala prebrati pred celim razredom. \"Pisatelj ne bom,\" tako sem si mislil. Kljub temu se mi je življenje nekoliko zapletlo že na maturi leta 1960 prav zaradi pisanja.
Del mature je obsegal prosti spis z naslovom \"Afriški narodi se osvobajajo in si utirajo pot v socializem\". Kaj vse sem nadrobil v ta spis, se po vseh teh letih ne spominjam več. Vem, da sem imel slab občutek, beseda mi ni posebno dobro tekla, z izdelkom nisem bil preveč zadovoljen. Veliko sem v spisu črtal in popravljal. Pisal sem o razmerju med srečo posameznika in kolektivno srečo. Mnenja sem bil, da noben sistem, tudi socialistični ali komunistični, ne zagotavlja avtomatično sreče posamezniku. Izpostavil sem pojem osebnosti in svobodo odločitve posameznika. Bil sem skeptičen. Afrika zaradi socializma v novih državah ne bo čez noč dežela smehljaja.
Maturitetni komisiji moj spis ni bil všeč. V njem sem prešel meje tisti čas dopustnega in dovoljenega, vsaj v okolju takratnega srednješolskega izobraževanja in srednješolskih izobraževalnih institucij. Zaradi moje naloge sta maturitetna komisija in profesorski zbor sklicala posvet. Posebno mlajši profesorji so zahtevali glavo, starejši so bili bolj zadržani, nekateri so poudarjali mladost in neizkušenost. Mladost je relativen pojem, tisto o neizkušenosti so imeli seveda popolnoma prav. Za izkušene je takrat veljalo, da so vdani, pokorni, apatični, potuhnjeni, ponižni ... in da so tiho. Razpravo je prekinil član maturitetne komisije Vladimir Pavšič, bolj znan pod umetniškim imenom Matej Bor. Menda je profesorske mladince celo oštel češ, da naj ne napihujejo nepomembne zadeve. Kljub temu sem dobil za vse predmete oceno zadostno, tudi zaključna maturitetna ocena je bila: zadostno. Ko sem zvedel za afero, mi ni bilo posebno lahko pri srcu. Občutek sem imel, da se nad mene zgrinjajo strahostrašne državne tajne službe, policija in notranja uprava s svojimi dosjeji, zapiski in podobnim. Počutil sem se zaznamovanega. Za nameček so me za mojo neizkušenost nadrli še doma. Dovolj naj bi bil že star, da bi lahko vedel, kaj se sme in kaj se ne sme v naši državi.
Približno leta 1970 smo ustanovili Studio MSSV. To so bile začetnice priimkov Saša Maechtig, Peter Skalar, Janez Suhadolc, Matjaž Vipotnik. Maechtig se je ukvarjal bolj z industrijskim oblikovanjem, ostali trije smo se ukvarjali največ z grafičnim oblikovanjem. Sčasoma smo si pridobili kar precej ugleda, nekateri kritiki so nas omenjali kot “center jugoslovenskega oblikovanja”.
Leta 1980 se je na Studio obrnil Centralni komite ZKS s prošnjo, da oblikujemo zanje veliko razstavo o Edvardu Kardelju (1910–1979). Matjaž je prevzel oblikovanje priložnostnih tiskovin, Peter je bil zadolžen za oblikovanje in grafiko razstavnih panojev, jaz sem prevzel razstavno arhitekturo. Mislim, da smo se vsi trije zelo potrudili. Razstava na Gospodarskem razstavišču pod veliko kupolo je bila res impresivna. Tudi tisti, ki jim Kardelj in vse ostalo ni bilo najbolj pri srcu, so si radi ogledovali in se sprehajali po razstavi. Rekli so da je vse skupaj prijetna in vesela razstava.
Nekoliko prehitevam. Ko je začel z delom Matjaž, se mu je zdelo, da potrebuje za priložnostne tiskovine moto razstave. Geslo, ki naj bi vsebinsko povzemalo celoten smisel razstave. Po tehtnem razmisleku je bilo na CK izbrano tole besedilo: “Sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari sam ...” Tako je napisal Edvard Kardelj na stara leta, ko se mu je revolucionarna zagretost že precej ohladila in ko mu tudi osebnem življenju ni bilo prizanešeno. Misel je skoraj popolnoma enaka kot tista moja pred dvajsetimi leti, zaradi katere bi me skoraj vrgli na maturi. Nisem vedel, kako naj se počutim: kot žrtev, kot heroj ali kot bebec.
Kakor koli že, pisanju tako ali drugače sem se naslednja leta izogibal. V sili sem prosil za pomoč mojega svaka, pokojnega profesorja Naceta Šumija, da mi je napisal spremno besedilo h kakšnemu arhitekturnemu natečaju; končal sem namreč študij arhitekture.
Njemu je bilo to sitno, meni pa zoprno. Dal mi je zlat nasvet: »O vsaki stvari piši, skušaj pisati, tako, kot da bi pripovedoval svojemu znancu ali prijatelju na cesti.« Potem mi je dal še en skoraj ravno tako zlat nasvet: »Kdor piše zapleteno in težko razumljivo, je zmeraj osumljen, da tudi sam ne ve, o čem piše.« Na koncu je še dodal: »Dolgih tekstov ljudje ne berejo radi.« Vse tri nasvete sem vzel na znaje in sem se in se še po njih ravnam. Priporočam jih vsem, ki se lotevajo pisanja. Kasneje me je v slovenščini mojstril prijatelj Jaroslav Skrušny. Sčasoma sem postal kar \"pismen\" in objav po časopisih in revijah je bilo zmeraj več. Marko Crnkovič in Meta Kušar sta objavila dolg intervju v Naših razgledih, Janko Lorenci mi je objavil pet nadalnjevanj \"Dnevnika\" v Sobotni prilogi Dela, za urednico Jane Bernardo Jeklin sem bil skoraj celo leto kolumnist. To so bili prelomni teksti. Postal sem arhitekt, ki tudi piše.
Izbrane tekste sem objavil v knjigi esejev \"Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom\" in potopisni knjigi \"Od Akropole do Ribnice\". Marijan Zlobec je na kulturni strani Dela pripomnil, da še ne pišem tako kot Izidor Cankar. Mojo knjigo je primerjal z znamenito Cankarjevo \"S poti\". Ja, to je res.
Janez Suhadolc je arhitekt in grafični oblikovalec ter profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.