Petra Pogorevc: »Rada delam v gledališču, ampak želja po pisanju ostaja in ji bom sledila.«
Petra Pogorevc, ki že poldrugo desetletje dela kot dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, je po izredno odmevnem biografskem romanu Rac, v katerem svojo zgodbo z njeno pomočjo pripoveduje Radko Polič, zapisala še življenjsko zgodbo znamenite igralke Jožice Avbelj. Ob izidu biografije z naslovom Joži smo z avtorico opravili kratek pogovor.
Petra Pogorevc
Joži
Biografski roman o življenju Jožice Avbelj
Beletrina, 2022, m. v., 448 str., 29 €
Bukla: Je bilo pisanje biografskega romana Rac povod za pisanje biografskega romana Joži ali je šla zgodba kako drugače?
Pogorevc: Po svoje je za nastanek knjige Joži zaslužen tudi Rac. Kot je znano, je knjiga o njem s presledki nastajala kar celo desetletje. Vmes si je namreč kljub temu, da sem imela napisanih že več poglavij o njegovem otroštvu in mladosti, dvakrat premislil, češ da še ni pripravljen, da se njegovo življenje razgali na straneh biografije. Ko je to naredil drugič, sem si trdno obljubila, da ne bom žalovala za knjigo, ki je mogoče sploh nikoli ne bo, temveč si bom poiskala nov izziv. Po dolgih letih mi je pisanje, ki sem ga pogrešala, ponovno steklo, in nisem se hotela kar zaustaviti, to se mi je zdelo prelahko. Ravno takrat sva z Joži sodelovali v gledališču. Ker je bila vedno moja najljubša igralka, sem šla do nje, ji vse povedala in jo kar vprašala, ali bi mogoče smela pisati o njej. Bila je za in tako sva se začeli dobivati z mislijo na knjigo. Še preden sva jo dokončali, si je nato Rac spet premislil. Takrat je Joži rekla: »Veš kaj, ti kar dokončaj knjigo o njem, bom jaz počakala, ni problem.« In je res, za kar sem ji globoko hvaležna.
Bukla: Kako je torej nastala Joži?
Pogorevc: Joži je nastala v dveh dihih, od katerih je vsak trajal približno dve leti. Zame osebno je bila bistvena razlika pri pisanju v tem, da sem Joži bolje poznala, saj sva bili pred njeno upokojitvijo obe zaposleni v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer sem z njo večkrat sodelovala kot dramaturginja in jo imela zato možnost opazovati med njenim spopadanjem z vlogami. Tudi uprizoritve, o katerih pripoveduje, sploh tiste iz zadnjega dela knjige, sem poznala ne samo iz dvorane, ampak tudi iz zaodrja. Vse to sem doživljala kot svojevrstno prednost.
Bukla: Kakšna pripovedovalka zgodbe o svojem življenju je Joži? Kako ste lovili, ujeli njen ton?
Pogorevc: Podobno kot z Racem je bilo tudi z Joži od vsega začetka treba graditi zaupanje. To se mi zdi nujen temelj vsakega tovrstnega sodelovanja. Oseba, o kateri pišeš, ti mora na osnovi tvojih dejanj zaupati, šele v tem primeru se ti zares odpre in posveti. Na ta način izveš tudi stvari, ki nazadnje niso objavljene, vseeno pa ti pomagajo, da jo lahko bolje razumeš in predstaviš. Če je tisto, kar napišeš, zmeraj stvar dogovora in sodelovanja, pa si s tem, kako to narediš, dosti bolj sam. Tako kot pri knjigi Rac mi je bilo veliko do tega, da bi se Joži s papirja »zaslišalo«. Veliko sem se ukvarjala s tem, kako govori, katere izraze uporablja in kakšne premore dela, kako opisuje ljudi in dogodke ter na kakšen način se medtem razvija in seveda tudi preskakuje njena misel. Najprej je bilo raznih drobnih jezikovnih ekscesov še več, ampak ko se je najin odnos sčasoma poglobil, so organsko odpadli tako iz pogovorov kot iz same knjige.
Bukla: V zadnjem obdobju so na mednarodni igralski sceni ves čas prisotni pritiski po uravnoteženju spolov, različnih ras itn. Tako Rac kot Joži opisujeta približno enako obdobje zadnjega pol stoletja igranja na domačih tleh. Koliko so bili po vašem mnenju slovenski igralci in režiserji v tem v boljšem položaju v primerjavi z igralkami in režiserkami?
Pogorevc: Gledališče na žalost ni nobena izjema v tem, da se moraš kot ženska boriti zase bolj kot moški in se tudi večkrat braniti. Čeprav sva se z Joži strinjali, da dava v knjigi prednost dogodkom in ljudem, ki so jo na njeni poti navdihovali in oblikovali, nekajkrat nisva mogli tudi mimo epizod, ki so del te temnejše plati dela v gledališkem zaodrju. Meni najljubša in še danes zelo zgovorna anekdota je recimo ta, kako sta z Markom Simčičem leta 1975 v uprizoritvi Marivauxove igre Dvojna preizkušnja ljubezni v režiji Petra Lotschaka oba gola nastopila v bazenu na velikem odru ljubljanske Drame. Fotografije prizora so zaokrožile po medijih, ogorčenja enega izmed starejših kolegov, češ da Drami še nihče ni naredil take sramote, pa je bila nazadnje deležna samo ona, medtem ko ga golota soigralca očitno ni motila.
Bukla: Z Joži ste dolgo časa delali skupaj. Kaj pa vas je v toku pisanja knjige vseeno presenetilo v zvezi z njo?
Pogorevc: Pravzaprav ni bilo nič takšnega, kar bi me resnično presenetilo ali spremenilo moje predhodne vtise o njej. V gledališču res veliko tičimo skupaj, v študije različnih uprizoritev vložimo veliko sebe, zato se kar dobro poznamo, še posebej, če smo sorodne duše in nas tako v življenju zanimajo podobne stvari. Če sem jo najprej samo od daleč občudovala kot izjemno igralko, ki sem jo spremljala tako v gledališču kot na filmu in televiziji, kasneje pa je postala moja sodelavka v gledališču, sva se ob knjigi še nekoliko bolj spoznali in povezali. To je bila zame res velika čast in obenem tudi neizmeren užitek.
Bukla: Je kaj, kar ste iz knjige izločili, pa vam je za to žal?
Pogorevc: Ne, sva se kar strinjali, kakšna naj bo vsebina knjige, in se o tem tudi sproti usklajevali. Nikoli nisva ničesar izpustili, ne da bi se prej o tem temeljito pogovorili. S tem so najbrž sama po sebi odpadla tudi potencialna obžalovanja.
Bukla: Ko je izšla prejšnja biografija, niste hoteli razkriti, ali imate pred seboj že kak nov knjižni projekt. Kako pa je s tem zdaj: snujete v svoji »delavnici« že kaj novega?
Pogorevc: Zdaj moram najprej dokončati doktorat, ki sem ga že pred leti vpisala na ljubljanski AGRFT, potem bomo pa videli. Na vsak način me pisanje knjig, ne nujno biografij, še vedno mika in se bom k temu najbrž vrnila, ko bo čas za to. Sicer rada delam v gledališču, ampak želja po pisanju ostaja in ji bom sledila.
Bukla: Srečno pri doktoratu in novih knjigah!