Poletno branje z dr. Manco Košir
Poletje bo vroče, naši možgani so že tako ali tako pregreti, zato sledijo priporočila, kaj med poletjem brati, da zaposlimo tudi desno možgansko polovico in ne kurimo predvsem leve, racionalne, analitične, nasploh vedno preveč zaposlene.
Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?
UMco, zbirka Odkrito, 2021, m. v., 322 str., 24 €, JAK
Imenitna novinarka in urednica Irena Štaudohar je zbrala in zlikala do sijaja izbor časopisnih tekstov o ljubezni, strasti, svobodi, hrepenenju, strahu in pogumu, predvsem pa želji po ustvarjanju, kakor se kažejo v življenjih izjemnih sedemnajstih žensk, ki izrisane z avtoričino sijajno pisavo postajajo žarki svetlobe za temne čase. Njen izbor in poudarki iz knjig, ki jih je o teh ženskah prebrala, kažejo, kdo je Irena Štaudohar: čarobnica, ki plemeniti naš prostor. Od Émilie du Châtelet (1706–1749), matematičarke, enega največjih umov tistega časa, ki je napisala knjigo o sreči v svojem najnesrečnejšem obdobju, ko jo je zapustil ljubimec, francoski razsvetljenec Voltaire, do najmlajše Dolly Alderton, 32-letne pisateljice in kolumnistke London Timesa, ki svetuje ob intimnih težavah – Irena Štaudohar ugotavlja: »Nič ni novega pod soncem, vse je isto, pa naj gre za ljubezen, za to, kar nas osrečuje, ali za glasbo ali za umetnost.« Naslovi poglavij kličejo, da njeno trditev preverimo: Odkriti samozavest, Uresničiti vizijo, Postati svoja ženska, Iskati svobodo, Uresničiti erotične fantazije, Preživeti ločitev, Prijateljstvo, Erotičnost uma, Ljubiti filozofijo in filozofirati ljubezen, Najti strast in srečo, Odkriti puščavo in samoto, Preživeti vojno, Spoznati, da so leta samo številka, Navodila za uporabo moškega, Potovati brez kompasa, Pripovedovati zgodbe ter Telo pustiti naravi. Krasen moški, pisatelj Goran Vojnović, je na hrbtni strani zadel žebljico na glavico: »To je knjiga, ki bi jo morali brati moški veliko bolj kot ženske. Ker bi morda naposled dojeli, da čustva niso šibkost, temveč so resnična moč.« Irena Štaudohar to dobro ve, zato zna pisati za um in srce, pisati tako, da proizvaja čisti užitek. Živelo življenje!
Janja Vidmar: Niti koraka več
UMco, 2021, m. v., 329 str., 24,90 €, JAK
Roman Janje Vidmar Niti koraka več, postavljen na sloviti Camino, se bere na dah. Odlična zgodba o žalovanju, krivdi, pogumu, odpuščanju, usmiljenju in dobroti, zgodba o ljubezni pravzaprav, je napeta na platno hoje po romarski poti Camino Frances tako, da bralci uživamo ob obojem: potopisu in gledanju junakinje vase. Alenka hodi za umirajočo sestro, edino bližnjo, ki jo ima po tragični smrti fanta, za katero se počuti krivo, po izgonu matere iz hiše, ko je bila še otrok, in po očetovi smrti. Sestra si je kupila letalsko karto, a ni mogla več na pot, zato hodi, s krvavečimi nogami hodi Alenka, sleherni dan sestri pošilja fotografije s poti in poroča o svojih doživetjih, premišljevanjih … Ker ni naključij, na poti srečuje prave ljudi za budnico v življenje. In kajpada, kot se za dober ljubezenski roman spodobi, sreča tudi usodnega Šveda, ki razklene rešetke tridesetletnega zapora (»Ti si kot … kot … pokrajina, po kateri ni nihče hodil,« ji reče on), v katerega se je po fantovi smrti zaklenila na Caminu praznujoča petdesetletnica. Ko spusti nadzor in se zave: »Nisem obvladala ženske, ki jo je Pot izvlekla iz mene«, se začnejo odpirati zaklenjena vrata. Navdihujoča knjiga za hojo po zemlji in lastni duši za nepozabne počitnice!
Maja Gal Štromar: 7 kg do sreče 2
Buča in zavod Amanart, 2021, t. v., 272 str., 24,90 €
»Ženska je kot morski pes, ki mora vedno plavati in se ne sme nikoli ustaviti, drugače umre,« zapiše Irena Štaudohar na hrbet slastne druge knjige 7 kg do sreče vsestranske umetnice Maje Gal Štromar. A kaj, ko nas toliko stvari ustavlja in pribije v nemoč: na novo pridobljeni kilogrami, globje gube in zoprna mena so še najmanj v primerjavi z ločitvijo, izgubo službe strastne igralke in izdajstvom najboljše prijateljice. Pa še partner je moral v tujino s trebuhom za kruhom, da zdaj Mara Vodopivec kobaca sem in tja in preklinja: Jebemti Freuda. A se ne da! V njej je preveč življenjske sile, preveč pare, ki jo mora še spustiti. In jo, v bohemski družbi ob dobri jedači in pijači to pač ni težko! Več pare gre iz por talentirane igralke, bolj gre Mara vase, bolj odprta postaja za življenje brez vajenih guncanj iz ekstaze v obup, odpirajo se ji oči za nove poglede in njeno srce začne utripati v drugačnem ritmu. Preizpraševanja ji koristijo, spreleti »Kaj pa, če se že vse življenje ukvarjam z drugimi le zato, da bi ubežala sama sebi?« delujejo! Spušča in se umirja: »Dokler smo na tem svetu, se bomo zaletavali ob človeka in njegove zablode, a tudi ob njegove lepote.« Kako se spodobi skleniti žanrski roman, da bodo počitnice lepše? S poroko, kajpada! Zato po prebrani knjigi zvrnite kozarček šampanjca in si nazdravite: »Uf, dobro mi gre!«
Toshikazu Kawaguchi: Preden se kava ohladi
Vida, 2021, pt. v., 280 str., 24,90 €, prevod: Sonja Benčina
Rada berem tudi japonske knjige srednjih leg, ki ne segajo po literarnih nagradah, a niso plitke in so napisane spretno, da se duša nahrani in da tečejo solze na strani z ganljivimi sporočili. Prav tako piše Toshikazu Kawaguchi, ki mi je z romanom Preden se kava ohladi ugrabil nočni spanec, saj knjige nisem mogla odložiti. Na kratko o vsebini: Na vogalu samotne ulice v Tokiu obstaja kavarna s čudežnim stolom in zaposleno, ki zna človeka, željnega pogleda v svojo preteklost, zato da bi se sedanjost spremenila, voditi v tisti dogodek, ki ga je usodno zaznamoval. Seansa se konča, ko se ohladi kava v skodelici pred gostom. Tri zgodbe prinašajo presunljive uvide, ko se v preteklosti spet srečata ljubimca, zakonski par in sestri. Četrta junakinja pa hoče pogledati v prihodnost. Noseča ženska s šibkim srcem, ki ji priporočajo splav, saj poroda ne bo preživela, se odloči, da bo rodila, in si želi videti svojega otroka čez desetletje. In jo vidi, petnajstletno Miki, zadržano, ki ne zmore besed na tem srečanju. A tik preden se kava ohladi, Miki reče z živčnim glasom: »Mama …« In izreče, končno reče: »Hvala, da si me imela … Hvala …« Skozi solze sem uspela prebrati še mamin odgovor: »Hvala, da sem imela to čast, da sem te rodila …« Šmrk, šmrk. Roman nas spodbuja, da izrečemo in naredimo že zdaj in tukaj, kar srce zahteva in duša kriči – potem ne bomo potrebovali seans v preteklost, da bi končno povedali. Kot spremljevalka umirajočih vem, da hočejo težki nesporazumi na plan in delirij doživljajo mnogi, ki niso znali, niso zmogli, niso hoteli izreči in narediti, kar bi bilo treba. Ko v kavarni pred skodelico kave, ki se hladi, končno rečejo, se v sedanjosti ne spremeni nič. A se spremeni vse. Ker se spremeni njihovo srce. Podpišem, kar piše na platnicah te milo lepe pripovedi: »Knjižni fenomen, ki nas opogumlja, da stvari storimo in izrečemo, preden bo prepozno.« Mar niso počitnice najprimernejši čas za kaj takega? Ne odpotujte brez tega japonskega romana v kovčku!