Rad bi postal pisatelj
Smo bitja, ki iščemo pomen, pravi Karen Armstrong v knjigi Kratka zgodovina mita. Kolikor vemo, si psi ne belijo glave s svojim pasjim življenjem, ne skrbi jih trpljenje psov v drugih delih sveta in svojega življenja ne poskušajo videti iz drugega zornega kota. Ljudje pa smo že vse od začeta ustvarjali zgodbe, ki so nam pomagale naše življenje postavljati v širši kontekst, ki so nam razkrivale vzorec pod površino in nam dale občutek, da ima življenje smisel in vrednost. Druga svojevrstna značilnost človeškega uma je, kot tudi pravi avtorica, sposobnost ustvarjanja zamisli in doživetij, ki jih ni mogoče razumsko pojasniti. Obdarjeni smo z domišljijo, sposobnostjo, ki nam omogoča, da razmišljamo o nečem, kar ni neposredno navzoče in kar v trenutku, ko si to prvič zamislimo, v predmetnem svetu sploh ne obstaja. Oboje povzemam kajpada zato, ker se zelo dotika mojega siceršnjega življenja s knjigo, spregovori o specifičnih okoliščinah prvega razkritja, morda pa celo pojasni kasnejšo nepomirljivo očaranost in privrženost.
Ta moja zgodba se vsekakor začenja z življenjsko situacijo, ki je na naših zemljepisnih koordinatah ob svojem času komaj verjetna in se danes verjetno ne more več ponoviti. Kot zapozneli otrok revnih staršev sem odraščal v hiši, v kateri ni bilo električne napeljave, telefonskega priključka, radijskega in televizijskega sprejemnika in, razen maminega molitvenika, niti nobene knjige. Skoraj tako je bilo tudi v soseski, zato so bili moj edini stik z izročilom ljudski pripovedovalci, razlagalec sodobnega dogajanja onkraj nedosegljivih gričev pa je bil ljudski glas. Svet se mi je takrat zdel nedoumljivo velik, njegove razsežnosti nespoznavne in le v neko, še danes ne vem kdaj, kako in zakaj prebujeno prepričanje, da je vsa skrivnost zapisana v knjigah, je bilo položeno moje otroško upanje, da mi bo nekoč kaj od tega dano vedeti in razumeti. Zato sem do tretjega razreda prebral že vse knjige, ki so bile na razpolago v knjižnici naše podružnične šole, in ob zadimljeni petrolejki se mi je večer za večerom razkrivalo, kar so verjetno drugod vrstniki že vedeli.
Tako sem postal bralec.
Ali pa morda bralec z napako, saj me niso usmerjali pedagoški pristopi in me tudi ni novačila bralna značka, temveč so to opravile knjige same. Prav zaradi tega, verjetno, imam do njih še zmeraj poseben odnos. Ne zdijo se mi niti v današnjem času tako zelo nebogljene niti ogrožene, kot to nekateri vztrajno ponavljajo, saj sem prepričan, da se zavedajo svoje moči in znajo same poskrbeti zase.
No, tudi knjige se sicer še zmeraj delijo na tiste, ki lahko tako učinkujejo, in pa na tiste, ki nastanejo in životarijo kar tako, same sebi v veselje in morda komu za zabavo. Te slednje, ki so seveda tu in zdaj prav zlahka v večini, po navadi niti niso vredne kaj dosti več kot plišasti medvedki, čajne skodelice in kravatne igle, zato jim kar bodi prav, da jim ceno določajo trgovci. Pri prvih pa gre v resnici za veliko magijo, ki jo sicer tudi lahko skušamo izmeriti, a se pri tem že po pravilu zmotimo. Saj njihovo bistvo ni v tem, da bi jih posedovali, ampak v tem, da se jim prepustimo, čutimo z njimi in skušamo razumeti, kaj nam sporočajo. Pot do njihove skrivnosti je obenem že tudi čaščenje njihovih vzgibov, bi morda lahko ob tem parafraziral Thomasa Moora, ki ga sicer poznamo kot pisca najbolj prepričljivih novodobnih knjig o duši. Kajti prav spraševanje o duši vse to tudi zares je. Vsak odnos pa, ki se dotakne duše, nas vpelje v dialog z večnostjo.
Zato, pač, ne morem si kaj – rad bi postal pisatelj.
Feri Lainšček je prekmurski književnik, ki ustvarja poezijo, prozo in dramatiko tako za odrasle kot tudi za mladino. Pred kratkim je izšel drugi del njegove trilogije o Muri (Muriša), njegovi romani pa v predelanih verzijah polnijo tudi strani snemalnih knjig (Vankoštanc, Petelinji zajtrk).