Slovenske knjige in plastika
Brskal sem po polici v eni ljubljanskih knjigarn, ko me je prešinilo. Zazrl sem se v celotno knjižno omaro, kjer je bilo zloženo domače in prevedeno leposlovje, potem pa v mislih vizualiziral primerljivo knjižno omaro iz ene od nedavno obiskanih knjigarn v Veliki Britaniji. Ja, razlika je bila očitna.
»Evo,« sem rekel knjigarju, ki je bil v bližini, »ravnokar sem ugotovil …«
»Kaj pa?« je bil zvedav.
»Ugotovil sem, kaj je največja razlika med slovenskimi in angleškimi knjigarnami.«
Njegov pogled se je iz zvedavega spremenil v vprašujočega.
Nekaj časa sva molčala. Videl sem, da ne ve, kam merim.
»Ko pogledaš knjižno omaro v Veliki Britaniji, tam ni praktično nobene knjige, ki bi bila ovita v plastično folijo. Pri nas pa jih je še vedno ogromno.«
»Ja, to pa res,« je vzkliknil.
Knjige in plastika v Sloveniji
Ne vem točno, kdaj se je to začelo. V plastiko folirane knjige so pri nas, vsaj pri nekaterih založbah, stalnica že kar nekaj časa, morda že dve desetletji in več.
Temu kar dolgo sam nisem posvečal posebne pozornosti. Potem pa, ko so nedavno ukinili brezplačne plastične vrečke v trgovinah, na bencinskih črpalkah in drugod, še posebej tiste, ki so se strgale nekaj sekund za tem, ko si dal vanje malce težjo stvar, me je vse skupaj začelo malo bolj zanimati. Začel sem se spraševati, če res potrebujemo v plastiko ovite knjige. Šel sem po knjigarnah, govoril o tem s knjigarji, poslušal njihova mnenja in se spraševal sam pri sebi, kaj poleg nedvomnih onesnaževalnih učinkov odvzema in kaj dodaja plastična folija pri knjigi. Prišel sem do naslednjih ugotovitev:
Knjiga kot obnovljiv izdelek
Seveda se tudi knjige, ki ni pakirana v plastično folijo, ne da preprosto reciklirati. Lepilo, lak in podobni (umetni) dodatki v vsakem primeru »umažejo« papir in karton, iz katerega je izdelana klasično mehko vezana knjiga. Pri trdi vezavi je zraven še nekaj reči. A vendar je plastična folija nekaj, kar ima pri konkretni knjigi zanemarljiv rok trajanja – traja samo toliko časa, da jo odpreš, potem pa ta tanki ovoj iz umetnega materiala roma neposredno v smeti in postane dokaj trajen odpadek, ki se ga ne bomo hitro znebili. Seveda obstajajo logični razlogi, zakaj se knjige pakirajo v plastično folijo.
Nedotaknjenost ali knjiga kot darilo
Recimo, da nekdo knjigo kupuje za darilo. Če ima kupec možnost kupiti tudi takšno, ki je zapakirana v folijo, se bo večinoma odločil za to. Za tako knjigo velja, da zanesljivo še ni bila prelistana, da je torej nedotaknjena, s čimer obdarovancu zagotavljamo, da je dobil res povsem čist in še neuporabljen izdelek.
A vendar – je to potrebno? Glede na to, da v Veliki Britaniji, deželi, kjer knjigam posvečajo vsaj toliko pozornosti kot pri nas, v plastiko ovitih knjig skoraj ne poznajo, njihova praksa kaže, da ta »nedotaknjenost« ni potreben pogoj, da gredo knjige dobro v promet. Temu pritrjuje tudi izkušnja enega od slovenskih knjigarjev.
»Če kupca recimo zanima knjižni naslov založbe, ki plastičnega foliranja ne uporablja, se kupec hitro sprijazni s tem, da takšne knjižne različice ni na voljo, zato se tudi v takem primeru brez težav odloči za nakup,« mi je rekel eden od njih.
To je vsekakor logično. Če je na trgu na voljo folirana knjiga, se bo kupec (še posebej ker gre za isto ceno) odločil za tisto, ki ima plastičen ovoj. Izkušnja pa kaže, da nakup knjig ni odvisen od tega, ali je knjiga ovita. Če te verzije ni na voljo, se kupec brez težave odloči za nakup knjige brez folije.
Plastična folija kot ovira za kupca
Toda ovitost v folijo za knjižnega kupca nima nujno samo pozitivnega učinka. Pogosto se zgodi, da so prav vsi izvodi posameznega knjižnega naslova v knjigarni ali kje drugod folirani, kar pomeni, da je potencialen kupec v dilemi, kaj naj stori: naj sam strga folijo s knjige, da jo pogleda še v notranjosti, naj za to prosi knjigarja ali pa naj … ne naredi ničesar. Nekateri kupci seveda nimajo težave s tem, da odvijejo knjigo, vendar pa obstajajo tudi drugi, ki jim je to neprijetno. Tako lahko ovita knjiga na koncu prispeva tudi k temu, da ne bo prodana.
Ko sem o tem povprašal knjigarje, so običajno odgovorili, da je pri njih pri posameznem knjižnem naslovu vedno na voljo vsaj ena neovita knjiga in da kupec s tem res ne bi smel imeti težav. A ko smo pogledali po mizah in omarah, se je skoraj vedno izkazalo, da ni povsod tako.
Knjiga kot oblikovalski izdelek
Včasih je knjiga oblikovana na tako občutljiv način (taka je vsaj platnica), da je smisel folije v tem, da se knjižna platnica ob prelistavanju ne umaže. Tu vsekakor leži eden od razlogov, da se nekateri založniki odločajo za foliranje, saj se bojijo, da se bo knjiga preveč umazala in potem ne bo primerna za nakup.
Vendar pa se da temu vsekakor prilagoditi tudi z oblikovanjem in izbiro papirja/kartona. Za obvarovanje platnice lahko uporabimo tudi lak in podobno, čemur se da prilagoditi v procesu oblikovanja platnic.
Knjiga v knjižnici
Če je folirana knjiga mišljena za končnega kupca, je to eno, nedvomno pa ovitost knjige v folijo ni potrebna za knjižnice, saj morajo tam – da sploh lahko spravijo knjigo v obtok – takoj sneti folijo z nje. Tisti del knjig, ki gre v knjižnice, najbrž res ne potrebuje foliranja. S tem bi se izognili dvojemu delu in s tem povezanimi stroški.
Broširane knjige
Če je foliranje trdo vezane knjige še nekako razumljivo, saj gre za cene tudi trideset evrov in več, je to vsekakor odveč pri cenejših, mehko vezanih knjigah, ki so tako ali tako kupljene impulzivno in za takojšnjo uporabo.
In tako naprej ...
Poletje je gotovo čas za morebiten ponovni razmislek o zmanjšanju uporabe plastike v slovenskem knjižnem založništvu. Morda z dobro knjigo v roki. Srečno!