Slovenski roman v letu 2010
Na kresni večer konec junija prihodnje leto bodo na Rožniku enaindvajsetič podelili nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta. Vse glasnejša so ugibanja, kateri romaneskni presežki bi se utegnili potegovati za prestižno literarno nagrado.
Alojzu Rebuli (1924) so kresnika podelili že pred petimi leti za roman Nokturno za Primorsko. Tokrat bo konkuriral s povojno zgodbo o udbovcu Arnu Sočniku, ki se v šestdesetih letih 20. stoletja po enotedenskem »službenem« obisku Buenos Airesa – tam se zbliža s slovenskim duhovnikom Bertom Librom – vrača v domovino, kjer se zdi vitalnega pomena za njegovo eksistenco čudovit zeleni gozd ob domačih Jančah. Tam se mu, strastnemu gobarju, med sprehodi razkrivajo skrivnosti življenja. Arno mora po vrnitvi, ko odkloni delo v diplomaciji, kot tajni agent jugoslovanske policije nadzorovati duhovnike v treh dekanijah, a je povsem drugačen od svojih sodelavcev in predhodnikov, saj mu je pisatelj vdihnil dušo iskalca, ki se (nezaslišano za partijca!) pogovarja z Bogom, in filozofa, ki se spogleduje z vrednotami demokracije. Skrivnost kostanjevega gozda je ob vsem zapisanem tudi roman o veliki, večni ljubezni.
Letošnji jubilant Saša Vuga se v prepoznavni maniri – z vrhunskim stilom, bogato leksiko, samosvojim ritmom besedila in z obilico groteske – predstavlja s triptihom Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca). Med širšim bralskim občinstvom je bilo njegovo pisanje mnogokrat spregledano, čemur menda botrujejo hermetičnost, radikalizacija jezika in eksperimentalizem. Dediščino vsega naštetega avtor prenaša tudi v roman, ki ga prežema vprašanje zgodovinskega spomina oziroma pozabe. Triptih povezuje zgodbo partizana, ki je ovadil izdajalskega duhovnika in potem ob njem preživel njegovo zadnjo noč, zapiske posebnega poročevalca, nesramnega, lažnivega in domišljavega časnikarja, sicer »specialista za vzhodna vprašanja«, ki so mu rimski oblastniki naročili serijo poročil iz »divjih« obsoških krajev, in pisma, ki fiktivno prihajajo iz (morda policijskega) arhiva, v resnici pa jih v Stari Gorici piše ostareli partizan svojemu nekdanjemu tovarišu »onstran«, na drugi strani.
Zoran Hočevar (1944) je kresnikovo žirijo že prepričal s humornim in rahlo ironičnim romanom Šolen z Brega, s prvoosebno pripovedjo upokojenega in ločenega uradnika Janeza Kolenca, ki si naslovni vzdevek prisluži zaradi obsedenosti s čevlji. Če je dogajanje tega romana postavljeno v politično prelomno leto 1991, pa v Ernijevi kuhni spremljamo naslovnega junaka v letu 2007, denimo ko na božični predvečer povabi k sebi domov na ričet štiri Ljubljančane, zavržene člane imenitnih družin, ki so se odločili za brezposelni stan in jih krasi to, da zaničujejo vsakršne družbene in moralne konvencije. Hočevar zopet briljira z jezikom, ki ga diktira ljubiteljski kuhar Erni Marn, ki se mu za jezik fučka, razen če ni goveji, prekajen. Pred bifejem Vesolje se dobiva s prijatelji, zakrknjenimi samci, in čaka na odlično, velikopotezno, polnokrvno in vsestransko sposobno lady. Roman je začinjen z intrigami, prevarami in tatvinami, ki pa na sebi ne nosijo kakšne pretirano tragične razsežnosti.
Eden izmed favoritov bo najbrž Drago Jančar, sicer že nagrajen najprej za Zvenenje v glavi, nato pa še za roman Katarina, pav in jezuit. Tokrat je napisal odličen roman To noč sem jo videl o skrivnostnem izginotju in smrti Lea in Veronike Zarnik med drugo svetovno vojno. Glavni junakinji pisatelj v zgodbi ne da besede, pač pa o njej pripovedujejo oficir jugoslovanske kraljeve vojske in njen nekdanji ljubimec Stevan Radovanović, njena mati, zdravnik nemške vojske Horst Hubmayer, družinska gospodinja in nekdanji partizan Ivan Jeranek, ki je iz nejasnega osebnega nagiba izdal nesrečna zakonca in sprožil val uničujočega nasilja. Nasilje je tudi sicer pogosta tema Jančarjeve proze – podobno usodo, kot je ta zakoncev Zarnik, skozi katero prepoznavamo resnično zgodbo Rada in Ksenije Hribar, premožnega ljubljanskega industrialca in njegove ekstravagantne žene, ki so ju partizani med vojno likvidirali, smo na primer spremljali že v Severnem siju. Zadnji roman Draga Jančarja je še ena v vrsti formalno in slogovno prefinjeno izpisanih pripovedi o kruti usodi posameznika v vihri neusmiljenega zgodovinskega dogajanja.
Naslednji avtor, ki bi se lahko uvrstil v širši izbor nominirancev, je oče ideje in pobudnik nagrade kresnik Vlado Žabot (prejel ga je za roman Volčje noči). Ob Lainščku in Tomšiču sodi med tiste pisatelje, ki so se v sodobni slovenski prozi še najbolj približali različici magičnega realizma. Njegovi romani so pogosto postavljeni v Prekmurje oz. panonski svet, zajemajo iz stare slovanske mitologije in krščanske ikonografije, njihove skrivnostne in temačne gozdove in močvirja pa dopolnjuje zabrisano, sanjsko, mistično in nemalokrat grozljivo dogajanje. Roman Ljudstvo lunja pripoveduje o preizkušnjah starodavnega obdonavskega ljudstva v času bakrene dobe. Gre za razgiban, s totemizmom, animizmom, magijskimi verovanji in boji zaznamovan čas (pribl. 3000 let pr. n. št.), v katerem so nastajali pomembni zametki poznejšega razvoja tako same človečnosti, individualnosti, kot tudi kolektivizirane razslojenosti, bojevanja in verstev. Bralec skozi oči mladega Jelina spremlja krvave obračune med sosednjimi plemeni, ki so podložna mogočni sili animistično pojmovane narave; zaradi nje še vedno ohranjajo vero v sina najvišjega sončnega božanstva, ki se vsako leto učloveči v drugem človeškem bogonoscu – gre za arhetipski lik odrešitelja, ki je razpoznaven skozi vso poznejšo zgodovino.
Zagotovo ne bo ostal spregledan Miha Mazzini, avtor kultnega romanesknega prvenca Drobtinice (1987), ki se je prodal v za slovenske razmere vrtoglavih, skorajda 55.000 izvodih. Tokrat se predstavlja s kratkim romanom Nemška loterija, premišljeno zgodbo o usodnosti pohlepa, postavljeno v začetek petdesetih let prejšnjega stoletja. V prvi osebi jo podaja popreproščeni poštar Toni, ki se zaplete v mreže Zore in Nikolaja Klemenca ter loterije, ki si jo je izmislil slednji. Čeprav se na prvi pogled Mazzinijev roman morda zdi lahkoten in enostaven, pa evocira tudi kompleksnejše teme, na primer o človeški naivnosti in devastiranem čustvovanju, o tedanjem sistemu in politični situaciji v času spora med Jugoslavijo in tedanjo Sovjetsko zvezo, skratka odpira vseobsegajoča človeška vprašanja in iskateljstva. Spočetka nedolžno zastavljena igra se zaplete zaradi potentne grabežljivosti, ki raste sočasno s poštarjevim poželenjem do poročene Zore, loterijski in ljubezenski trikotnik pa je, če prej ne, razdrt s smrtjo prevaranega moža.
Zgodovinar in pisatelj Sebastijan Pregelj (1970) se je po treh zbirkah kratke proze dokončno uveljavil z romanoma Leta milosti in Na terasi Babilonskega stolpa, ki sta ga popeljala med kresnikove finaliste. Roman Mož, ki je jahal tigra ima precej značilnosti obeh prejšnjih: preigrava številne pripovedne registre (od /psevdo/ dokumentarističnega do povsem fantazijskega), spet se tik pod površino vsakdana skriva osupljiv »drugi« svet angelov, svetnikov in ostalih nenavadnih bitij, glavni junaki se ponovno znajdejo pod drobnogledom tajnih služb, ne manjka pa niti ljubezenska zgodba. Dogajanje romana je postavljeno na rusko vesoljsko postajo MKS Zarja, kjer naj bi pripovedovalec in kozmonavt Artiom Kačikijan opravljal pomembne poskuse in o izsledkih vestno poročal na Zemljo, a zvezo z domačim planetom nepričakovano izgubi. Samoto si popestri s sanjarjenjem o lepi Ulani in z likom skrivnostnega strička Kirila, naslovnega junaka in lastnika magične Knjige, ki s svojimi prigodami poganja zgodbo v vedno nove pripovedne meandre.
V dvajsetih letih podeljevanja sta kresnika prejeli zgolj dve pisateljici, Berta Bojetu in Katarina Marinčič; kolikor mi je znano, bo letos kljub letnici izida 2009 upoštevan roman Pleme Janje Vidmar, ki ga je žirija lani prepozno dobila v branje, njeno pozornost pa bo zagotovo pritegnil tudi prvi roman Vesne Lemaić, brutalna kritika kapitalizma z naslovom Odlagališče. Antiutopična zgodba bližnje prihodnosti se odvija v ženskem delovnem taborišču na odlagališču elektronskega odpada, kakršna se danes seveda že razraščajo v nekaterih predelih Afrike, jugovzhodne Azije in Južne Amerike. Roman je pravzaprav reakcija na zablode sodobne družbe, v kateri je socialni margini namenjena proizvodnja produktov in uničevanje odpadkov, politiki in ekonomski veljaki pa se zadovoljujejo s potrošnjo in vseobsegajočo blaginjo. Na eni strani so trasherke, telesno uničene zaradi strupenih sestavnih delov odpadnih televizij, računalnikov, kamer, telefonov ipd., na drugi so supervizorke, ki z nasiljem in s pomočjo psihodogmatikov nadzorujejo »kazensko kolonijo«, nad obojimi pa bdi oko Baze, ki se izdaja za reciklažno podjetje. Grozljivo stanje skušajo z udarniško akcijo zaobrniti tri protagonistke, ki se po spletu naključij znajdejo v zabavišču Delta Zero in sklenejo pakt proti izkoriščevalski korporaciji.
Tik pred izidom je v tem trenutku roman Na zlati obali Evalda Flisarja. Sodeč po odlomkih, objavljenih v reviji Literatura in na spletnem portalu Airbeletrina, bo delo s protagonisti Slovenci postavljeno v skrivnostne temine afriške pokrajine in labirinte človeške duše. Izkušeni Flisar bo s svojimi aduti – s trdno romaneskno strukturo, filozofskim zaledjem, tekočim dialogom in občutkom za preobrate – najbrž zopet eden izmed favoritov za eminentno nagrado.
V kratkem bosta na knjižne police prišla tudi dva romana Zdenka Kodriča, Agent iz Žužemberka in Opoldne zaplešejo škornji. Slednji velja za prvo literarizacijo padca Pohorskega bataljona 8. januarja leta 1943, ko so vojaki nacistične vojske na Osankarici v osrčju Pohorja, v zamočvirjeni in odročni hosti pri Treh žebljih v dveinpolurni bitki pobili vseh 69 vkopanih domoljubov. Prav tako bo v tekmi za kresnika z dvema naslovoma konkuriral Dušan Merc. Zdi se, da bo večje pozornosti deležen roman Pedagoški triptih, izpoved ravnatelja osnovne šole, njegov obračun s samim seboj in z ljudmi, ki ga obkrožajo v svetu lažnive pedagogike. Ravnatelja je vzgoja še iz časov starega režima zaznamovala do te mere, da povsod vidi samo pedagoško zlo. V svojih zapisih zato neusmiljeno razkrinkava skrivnosti svoje stroke, ki se ga hoče odkrižati, duševno pohabljenost in izumetničenost staršev, ki egocentrično in fanatično branijo pravice svojih otročajev, zgraža se nad moraliziranjem, blebetanjem in mlatenjem prazne slame histeričnih učiteljic v zbornici, brez dlake na jeziku odstira tančice blišča in bede z vsakoletnega srečanja ravnateljev in ravnateljic v hotelu ob morju, kamor se vsujejo brigade vodij pedagoškega procesa z vseh koncev Slovenije in kjer se politična pedagogika izkaže kot zmota in laž vsakokratnega dogodka.
Vprašanje je tudi, kako bo žirija obravnavala najnovejši poskus Ferija Lainščka, roman v verzih Sprehajališča za vračanje, torej pesniški roman brez zgodbe v tradicionalnem pomenu besede. Besedilo je sestavljeno iz 39 poglavij in 93 spevov, izpisano pa v verzni obliki jamskega deveterca s trojno oklepajočo rimo in je posvečeno Carlu Gustavu Jungu. Začetku vsakega poglavja je dodan prozni oris dogajanja, iz katerega razberemo, da gre za arhetipsko ljubezensko zgodbo o poželenju, ljubosumju in maščevanju. Formalna razprtost Lainščku omogoča, da na pristen način ujame dvojnost človekove eksistence med nebom in zemljo, dnevom in nočjo, budnostjo in sanjami, med živimi in mrtvimi ter njihovimi duhovi, ki prehajajo iz enega v drug svet in se gibljejo v prostoru našega nezavednega.
Čez dobrega pol leta bo torej znan odgovor na vprašanje, kdo bo z mojstrstvom pripovedovanja, jezikovnim artizmom, kompleksnostjo in aktualnostjo sporočila ali pomensko polifonijo prepričal žirijo na zadnjem soočenju v Cankarjevi spominski sobi na Rožniku in simbolično prižgal ogenj v spremstvu kresnic in zvonov.