Sovretovi nagradi za leto 2012
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je sredi junija podelilo Sovretovi nagradi za največje dosežke na področju prevodne književnosti na Slovenskem. Komisija za nagrade v sestavi Jana Unuk, Barbara Šega Čeh, dr. Andrej E. Skubic, dr. Marko Marinčič in Branko Madžarevič (predsednik komisije) je letošnji nagradi namenila Branetu Senegačniku in Branku Gradišniku.
Branko Gradišnik za prevod Bledega ognja Vladimirja Nabokova
Bledi ogenj iz leta 1962 ni samo nesporno najimenitnejše delo Vladimirja Nabokova, ameriškega pisatelja, "ki je bil nekoč ruski pisatelj", hkrati sodi med največje literarne mojstrovine dvajsetega stoletja. Besedilo je kanonizirano kot roman, a je svojevrsten literarni hibrid, sestavljen iz Predgovora, lirske, elegično obarvane Pesnitve v štirih spevih v jambskem metru z zaporedno rimo (999 verzov), obsežnega Komentarja in Indeksa. Gre za nenavadno kompleksno romaneskno zgradbo, kjer posamezni deli, predvsem Pesnitev in Komentar, ki zavzemata osrednji del knjige, med seboj prepleteni v večplastni dialektični igri, spominjajo na muhasto igro naključij, a pozorni bralec kmalu ugotovi, da ima pred sabo skrajno zapleteno, navzkrižno in do potankosti premišljeno jezikovno strukturo, ki ji nobena še tako prodorna analiza ne more priti do dna, razrešiti ugank in dokončno osvetliti skrivnosti, ki jih je avtor prek svojih dveh pripovedovalcev radodarno vpletel v teksturo. Tako poleg življenjske zgodbe pesnika Johna Shada in Charlesa Kinbota, urednika njegove pesnitve, teče tudi zgodba o vzporednem razvoju ruske in anglo-ameriške kulture ter o živi prepletenosti anglosaksonskega, nemškega, slovanskega in skandinavskega ljudskega izročila, obenem pa napotujejo na neskončno področje igre v vseh možnih pomenih izraza. Zlasti jezikovno igro, ki se pojavlja na vseh besedilnih ravneh in obremeni vlogo prevajalca – ta naj bi bil po Nabokovu tako pesnik kot znanstvenik –, a jo hkrati tudi tematizira in še bolj zaplete.
Prevod je pri Nabokovu mišljen v najširšem smislu kot prevajanje iz jezika v jezik, iz kulture v kulturo, iz enega kronotopa v drugega, iz živalskega sveta v rastlinski in človeški, celo iz tostranstva v onstranstvo. Iz vsega povedanega sledi, da enigmatični naslov Bledi ogenj, ki bi ga lahko razumeli kot prispodobo prevoda nasploh, ne more veljati za slovenitev Branka Gradišnika in živi žar njegovega vélikega umetniško-izumiteljskega književno prevodnega meta. Za razliko od mnogih prevajalcev se ob vseh pasteh ni ustrašil verznega dela romana in je dal slovenskim stihom priložnost "dirjati v jambskem ritmu" izvirnika. Branko Gradišnik je s svojim velikim podvigom, ki meri ambicije in zmogljivosti jezikov, omik in književnosti, ne da bi enkrat samkrat prenehal biti on sam, ponudil slovenskemu bralcu svoj najžlahtnejši dosežek, svoje prevodno življenjsko delo.
Brane Senegačnik za prevod Senekovega Ojdipa
Dvojezična izdaja slovenskega prevoda Senekovega Ojdipa zapolnjuje še eno od vrzeli v prevodni zakladnici antične literature. Opus Seneke mlajšega (ok. 4 pr. n. š.-65 n. š.), državnika, stoiškega filozofa, trageda in Neronovega vzgojitelja, vodilnega intelektualnega lika svojega časa, ki je tako vsestransko daljnosežno vplival na oblikovanje in razvoj človekovega mišljenja, je navduševal tako srednji vek kot renesanso, s svojimi dragocenimi sporočili pa je vznemirljiv še v današnjem času. Opozarja namreč na razsežnosti zapletov v medčloveških odnosih, na večno razkrajanje vrednot, na rušenje najrazličnejših družbenih form, na brezplodno iskanje resnice, ki ga zavira ponavljajoče se zlo. Pred nami je v slovenščini še eno literarno delo, ki nam govori o tem, da se človeštvo iz zgodovine ni pripravljeno ničesar naučiti.
Prepesnitev Senekove tragedije Ojdip je zasluga klasičnega filologa dr. Braneta Senegačnika. Prevajalec z imenitnim posluhom za tragiški verz in z žlahtno izbiro besedišča, ki sodobnega bralca nevsiljivo presaja v antični svet, med zle sadove dejanj, kakršne žanjemo skozi tisočletja, mojstrsko gladi časovno zarezo med davnino in sedanjostjo. Kot odličen poznavalec in prevajalec Senekovih filozofskih spisov je v prevodu Ojdipa razprl še lastni pesniški register, ki se prilega antični tragediji in njenim etiškim prispodobam. Kljub temu da ga v dvojezični izdaji zavezuje latinski izvirnik, pa se ne prepušča pesniški domišljiji, ampak mu spretno in prepoznavno sledi s poetično rahločutnostjo, ki se prepleta z dosledno filozofsko nazornostjo.