Spomin na Sojenice
Ko sem prvič slišala za roman, ki se danes, v slovenščini, imenuje Sojenice, se mi ni niti sanjalo, da mi bo ta knjiga kdaj – in celo prav kmalu – prišla na sled. Prav gotovo nisem sanjala o njej. Ob prvih odzivih bralcev in kritikov, tako navdušenih kot ogorčenih, sem posumila, da je senzacionalistična.
Danes, po dolgi, vijugavi, osupljivi poti, ki sem jo prehodila skoznjo – ob njej – jo vidim drugače. Izkušnja življenja, ki je navidez preveč specifična, da bi se vsakdo lahko poistovetil z njo, ni nič manj vsečloveška; in razglašeni zvoki resnice, ki se prebija izza slepih peg laži, niso nič manj pristen glas človeškosti kot najtoplejša beseda ali kot Bachova glasba.
Navidez je zelo malo točk, v katerih bi se lahko istovetila s protagonistom tega nenavadnega teksta. Vendar so tiste redke stične točke bile dovolj ostro zrcalo, da danes tudi sama sebe vidim drugače, pa čeprav morda samo za odtenek. Svetloba je za malenkost drugačna.
Sicer pa to ni kdove kako nenavaden pojav. Bolj ali manj ga najbrž pozna vsak literarni prevajalec.
Po moji izkušnji je zelo malo leposlovnih knjig, ki bi bralcu spremenile življenje na zavestni ravni. Prav gotovo pa vsaka preoblikuje življenje svojih prevajalcev.
Kako bi lahko bilo drugače?
Ni ga človeka, ki bi tekst bral bolj poglobljeno od njegovega prevajalca. Pogosto niti avtor sam ne pozna svojega teksta tako dobro, kot ga njegovi prevajalci. (Kar je logično, razen če je tekst čisto razumska konstrukcija.)
Cena za to je pogosto neudobno sožitje, neusmiljena miselna in čustvena disciplina in poslušna odprtost, da prestopiš prag tujosti in dosežeš, da bo privzeti glas zvenel pristno in čimbolj so–rodno avtorjevemu.
Tudi pri Sojenicah je bilo tako. In sožitje je bilo – paradoksno, a pričakovano – neudobno le do trenutka, ko je protagonistovo nelagodje postalo moje.
V primerjavi z nekaterimi drugimi besedili, ki sem jih prevedla, to jezikovno niti ni bilo posebno zahtevno, vendarle pa bolj zahrbtno, kot se zdi na prvi pogled.
Prav po jezikovni plati so namreč avtorju marsikaj očitali (celo to, da je izvirni, francoski tekst dejansko prevod – in to slab prevod – iz njegove rodne angleščine).
Po mojem so ti očitki neupravičeni; sumim celo, da izhajajo iz nenaklonjenosti, ki izvira čisto drugje, v posredni kritiki Francozov glede nekaterih zgodovinskih travm.
Lahko da so navidezne okornosti resnično pomanjkljivost avtorjevega pisanja v francoščini. V vsakem primeru pa zvenijo dovolj verjetno kot pisni slog njegovega protagonista.
Max Aue je tujec. Že rodil se je kot bodoči večni tujec: njegov oče je bil Nemec, mati pa Francozinja. Materin jezik ni bil istoveten z očetnjavo.
Dvokulturnost je nekaj, kar tudi sam avtor dobro pozna, čeprav najbrž ne na tako globoki ravni kot njegov protagonist. Zato pa je neizogibno, da se to pozna v tekstu. Ampak to ni nujno pomanjkljivost. Njegov glas je pristen kljub razklanosti, ki se je sam morda niti ne zaveda več; mogoče celo prav zaradi nje.
Nekaj tega poznam tudi sama, iz lastne rasti v več jezikov hkrati.
Kar pa ne pomeni, da ni bilo zapletov na čisto jezikovni ravni prevajanja.
Zapletlo se je že na dan, ko sem knjigo prevzela, pri naslovu. (Gotovo vsak prevajalec ob prevzemu prevoda nehote najprej pomisli, kako bi prevedel naslov.)
To je sicer pogostejši problem, kot bi si kdo nemara mislil, v tem primeru pa je bil vendarle še težji.
Les Bienveillantes, kar je izvirni naslov romana, dobesedno pomeni »dobrohotne«, »dobronamerne«.
Slovensko uho pridevnikov brez samostalnika ne prenaša dobro. Predvsem pa je naslov zelo konkretna kulturna referenca. Les Bienveillantes je v francoščini uveljavljeni izraz za erinije, evmenide iz Ajshilove Oresteje: furije, ki kaznujejo prelito sorodno kri in nazadnje postanejo zavetnice.
V slovenščini je ta izraz preveden različno. Ne obstaja torej uveljavljen, prepoznaven izraz, ki bi sam sporočil vse svoje implicitne razsežnosti. To pomeni, da bi bil vsak prevod naslova sporočilno nujno okrnjen.
Povrhu je v romanu stavek, ki zahteva naravno in jedrnato poimenovanje teh mitičnih bitij. Ta sam samcati stavek je narekoval dokončno odločitev.
Po dolgotrajnem tehtanju sem se skupaj z urednikom odločila za naslov, ki mi je bil najbližji že od začetka. Sojenice. Izraz, ki je v primerjavi s sporočilnostjo francoskega (ali angleškega) izraza nujno zelo okrnjen, ima pa vsaj to prednost, da ne zveni okorno ali nenaravno in da sam po sebi sporoča – če že nič drugega – pomenljivost »usojenosti« (in antične kulture) v življenju protagonista, kakor ga ta sam pojmuje. S prispodobo bi lahko rekli, da v njem slovensko uho prepozna vsaj glasbo, če že besedila ne pozna.
Vedno bom nezadovoljna z njim; in vedno bom vedela, da drugače ni šlo.
Nekateri prevajalci radi tekst preberejo – po možnosti čim večkrat – preden ga začnejo prevajati. Sama ga ne. V tekst se vržem kot v zahrbtno vodovje, ne da bi ga prej poznala. Sproti obvladujeva drug drugega. (Le kot morebitno zanimivost naj navedem, da ima enak pristop tudi ameriška prevajalka tega romana.)
Vendar nobeden od teh dveh pristopov ni bolj "pravilen" od drugega. Vsak ima svojo pot vživljanja v tuji glas. Pri tem si lahko pomagaš tudi z drugimi izrazi, ki rastejo iz istega jedra kot beseda. Recimo z glasbo, ki spremlja protagonista oziroma avtorja.
Max Aue ljubi glasbo, ki je meni večinoma blizu (nekatere skladatelje pa sem na lastna ušesa spoznala šele prek njega). Najljubši mu je Bach. Tako kot meni. Tako kot stotinam tisočev drugih. Intimnejše posebnosti njegovega občutenja sveta nakazujejo manj znani oziroma manj priljubljeni skladatelji.
Skozi glasbo se lahko veliko laže – pristneje – vživiš v individualno, enkratno človeško gonilno silo nekega teksta in, kolikor je sploh mogoče, poustvariš njen izraz.
Ali pa je to mogoče fatamorgana, privid glasbeno inducirane empatije.
Je pa vsaj prijeten privid. In če nič drugega, narekuje organsko raščen glas, brez česar pri poustvarjanju ne gre.
Poenostavljeno bi lahko ta proces vživljanja opisali kot svojevrstno pomerjanje. Kakšne vrste osebnost sem, kakšno je moje občutenje sebe in sveta, da o tej glasbi razmišljam ali ob njej čustvujem takole? (Namreč kot protagonist ali avtor.)
Kako ima Maxovo namišljeno intimno srečanje s sestro »podtalni ritem stare Josquinove maše«?
To je pot do spoznanja Drugega, ki jo najbrž pozna vsakdo, ki se je kdaj hotel zbližati z nekom ali nečim – človekom ali kulturo – ki mu je uganka. Vsako bitje ima svoj »srednji C«, temeljno, bitnostno noto, ki je pri vsakomer druga, drugačna. S preigravanjem večno istih akordov se lahko prebiješ do tega jedra, iz katerega izhaja vse, kar je pristnega v človeku. In glasba dejansko izraža ta posameznikov notranji glas, ki narekuje vidno koreografijo njegovega bivanja. (Prav v Sojenicah je to lepo razvidno iz poimenovanja poglavij.)
Največji (pa čeprav morda spet iluzoren) napredek na tej poti osvajanja tujosti dosežeš tedaj, ko se moraš v glasbo šele vživeti – ali narobe, ko moraš glasbo, ki jo imaš že od prej rad, poslušati z »novimi« ušesi. (Za ljubitelja glasbe je slednje nevarno, kajti tako usvojene asociacije mu lahko za vedno bistveno predrugačijo osebno izkušnjo dane glasbe, navezanost nanjo.)
Ko ta »kod« predreš – ali misliš, da ga predreš –, se seveda v resnici zgodi prav nasprotno. Drugače niti ne bi moglo biti.
In to ne velja le za glasbo.
Tekst si lahko voljnega prevajalca prisvoji vsaj toliko, kot si ta prisvoji tekst. Ko se podobe izostrijo in se preobrazijo v besedno obliko, jih ne moreš več izbrisati. Lahko jih sicer spraviš v kak zakoten predal in morda nikoli več ne pomisliš nanje – izbrisati pa jih ni mogoče. In iz tistega skrivnega zakotja uma, ki prav iz skritosti črpa svojo življenjsko moč, morda mečejo svojo luč na našo podobo sveta.
Podobe iz teksta si te lahko prisvojijo celo do te mere, da jih um ne prepozna več kot tujke. Na usta ti sami od sebe pridejo stavki, obhajajo te podobe, katerih izvora v neposredni izkušnji ne prepoznaš – in vendar so tvoji.
Dolge mesece po koncu prevajanja Sojenic sem si nekega dne po napornem delu zaželela razvedrila, vesele misli, ki bi me razvezala.
Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bil blaženo nostalgičen spomin na prijetne ure v senčnem zelenju, med šumečimi krošnjami, pretkanimi s soncem, ob dobri hrani in pogovoru, ki je razveselil srce. Po tleh med mizami je ptiček zobal ljudem nevidne drobtine.
Poskusila sem se spomniti, kje in kdaj je to bilo. Vedela sem le to, da je bilo nekje daleč; in da je drugi človek, navzoč v tem spominu, govoril tuj jezik, pa sva se vendarle odlično razumela. Ali ravno obratno?
Ob tej misli je v sredo te podobe zvonko padlo ime: Voss.
Bil je živ spomin na popoldne v družbi poročnika Vossa – na popoldne, ki ga je v njegovi izmišljeni družbi preživel izmišljeni Max Aue.
V luči dejstva, da je ta roman od prve do zadnje strani ena sama bridka hvalnica nezanesljivosti spomina, ki z vsako besedo, z vsako bleščečo slepo pego, sama sebe postavlja na laž, se to zdi kar ironično primeren poslovilni souvenir.