Vrvohodka
Padla sem. Težko pozabim trenutek, ko sem stala tam zgoraj na dvanajstih metrih in sem vedela, da se bo zgodilo. Ničesar nisem mogla storiti. Samozavestno sem stopila na vrv, z vso agilnostjo in gracioznostjo, ki jo premorem. Roke kvišku, zažgan nasmeh in gremo. Leva, desna, leva. Bila sem tik pred obratom. Žaromet je osvetljeval z bleščicami posipan kostum in lase, ki so zaradi obilice laka bliskovito švigali kvišku kot plameni. Spominjam se, da sem bila zbrana, pač obrniti bi se morala kot že tisočkrat do tedaj. Nič takega. Zavedam se vsake stotinke trenutka. Kot bi gledal posnetek na starem videorekorderju, ko trak malodane uničiš s tem, da upočasniš gibanje slike in ob tem vse brni v opozorilo, da lahko starinsko tehnično živalico raznese od muke. Nekje vmes se je zalomilo. Med levo in desno, ki bi jo morala locirati na znano mesto, a ga v tistem trenutku pač ni bilo. Luknja me je v hipu pogoltnila.
Angelski padec so rumeni poimenovali moj nastop. Bilo je v vseh časopisih. Človeško telo, ki je kot lutka padlo na tla in to naznanilo z zamolklim treskom, je v gledalcih sprožilo tesnoben občutek. Nekateri so vstali in si z roko zakrili od začudenja vpijoča usta. Drugi so pogledovali proti prizorišču, v nizkem startu, da bi prihiteli na pomoč. Veliko jih je otrokom zastiralo mile poglede, z vseh strani pa je bilo slišati nerazločno mrmranje, od nekod tudi tiho hlipanje.
Pogled uprt v strop. Mravljišče glasov je bolečino množilo v neskončnost. Kje so zdaj te vile s čarobnimi paličičami ali zmaji, ki kar na lepem zgrmijo na sceno in zanetijo požar. Če bi bila narisana s svinčnikom na teh žagovinastih tleh, bi se avtoizbrisala. Nisem se mogla premakniti. V pljučih je dušilo od udarca. Zdi se mi, da sem ležala osamljena v središču sveta cele ure, dneve in tedne, preden se je nad menoj pojavil obraz Simona, upravnika cirkusa. Njegova podoba se je zlivala kot barve oblakov ob sončnem zahodu. Levo oko je postalo nos, se nato spojilo z desnim in se ponovno rodilo, sedaj v podobi gigantskega mutanta nosu, ki se je v gubi raztezal prek malih ust. Potem preblisk jasnosti in nato spet čelo. Ta njegova čutila se igrajo z menoj. Želela sem ga prijeti trdno za ušesa, da bi ustavila to divje norenje ničemur podobnih zmazkov, pa sem segala v prazno. Naenkrat je nastala tema. Telo se je odločilo, da ne želi več biti na vrtiljaku.
Pritlikavi Peter je bil prva oseba, ki sem jo zagledala ob sebi, ko sem se ponovno zavedla v bolnišnični sobici. Smejal se je kot po navadi. »Kje si stara sablja,« mi je rekel, »daj, dvigni rit iz te postelje, premlada si, da bi te mimobežna napaka spravila v pokoj!« Nasmehnila sem se, kljub bolečini, ki se je raztezala vse od palcev na nogah do najdaljšega šopa las. S svojima malima rokama me je objel, nekje do pol hrbta kot kakšen otrok. Na licih sem čutila milino njegove dobrohotne brade. Zdravnica pravi, da boš bliže oblakom čez kakšen mesec,« je Peter sporočil spodbudno novico. Več ni vedel. »Redki znajo razvozlati te strokovne zdravniške kode,« mi je šepnil na uho. »A vstaneva?« Prikimala sem. Približevanje robu postelje je spominjalo na epopejo. Prijatelj mi je podprl hrbet in me nežno posedel. Začutila sem svojo težo, udi so bili na mestu, v notranjosti pa je ždela neizmerna praznina. Stopila sem neodločno. A skrbi so bile odveč.
Med okrevanjem sem iz sramu resnično želela, da bi bil klavrni nastop tistega večera moj poslednji. Tako ne bi pristala med kroniko nekega tretjerazrednega časopisa pod naslovom Angelski padec, ampak bi si prislužila kar naslovnico, na kateri bi z odebeljenim tiskom nad fotografijo telesa, ki tone v globino, pisalo Simona Bellvi – Padec angela. Kolebala sem. Prepustila sem se za cirkusanta najusodnejšemu čustvu. Namesto adrenalina so bile moje žile preplavljene s strahom. Preganjajo me nore sanje. Po ulicah me lovijo pisarniški artikli, najbolj nasilno je črno nalivno pero, ki me z ostro konico zbada zdaj v eno, zdaj v drugo koleno. Skušam bežati, klecajoča v svojem cirkuškem kostumu, z lasmi, spetimi v strog birokratski konjski rep, in zaokroženimi očalci na nosu. Srce mi bije. Čutim omotico. Po dolgotrajnem begu se sanje vselej enako zaključijo. Lebdim sredi prazne arene v tišini, s pogledom, usmerjenim v zvezdnato nebo. Sledi oster prehod v budnost. Po nasvet se obrnem k ciganki. Razkrije mi, da se ponavljajočih sanj lahko znebim, če nekaj spremenim. Ne preostane mi drugega. Ponovno se bova soočili.
Vrv in jaz. Nesigurno zgrabim lestev. Stopim na prvo stopničko in dvomeče zrem v višino. Očarljiva pot k oblakom, začinjena z adrenalinsko nevarnostjo. »Više kot se povzpnem, bolj kot se igram s silo gravitacije, bolj uživam. Več tvegam. Moja vrv, moj dom,« si vlivam pogum. »Više, više!« Prebijem se do platforme in pridobim ptičji vpogled. Čistilka, ki je pod menoj pridno grabila žagovino v areni, se zazdi kot mravljica. Čudno. Dvanajst metrov ne naredi takega učinka. Percepcija je zmaličena. Kot dejavu podoživim boleči padec.
Telo zakrkne, srce udarja kot ponorelo. Ledeni mraz zalije občutja, a reagiram presenetljivo hitro. Stran z dvomi, strah je odveč. Odločim se za poskus. Ni me brez tveganja, ne obstajam. Ta ravna črta me prerodi v pripadnico medprostorov. Stopim. Leva, desna, leva. Ustavim se natanko na sredi vrvi. Odločim se za počitek. Z vrhovno eleganco se uležem na spoj mnogoštevilnih niti. Pokrčim levo nogo. Desnico, v kateri držim nenadomestljivi s čipkami izvezen dežniček, spustim proti tlom. Tedaj začutim zrak, kako me objema. Božajo me zvezde, ki so klicale iz sanj. Vse postane lahkotno in na mojem hrbtu poženejo angelska krila.