Vse otroštvo, mladost in del zrelosti sem prečepela ob knjigah
Brati sem začela dve leti pred uradnim začetkom šole. En sam firbec me je prisilil v to. Ata, ki je bil učitelj na jeseniški gimnaziji, me je večkrat jemal s seboj v šolo, ker mame skoraj nikoli ni bilo na Jesenicah. Kot Štajerka in svetovljanka jih je na moč mrzila in tako me je imel na puklu ata. Zmeraj je našla kak izgovor, da jo je naglo ucvrla v Maribor, na Dunaj, v Pariz in kdo ve kam še. V šoli me je ata predal v varstvo kaki odličnjakinji, ki jo je lahko pogrešal pri pouku. Sestrica je bila premajhna za šolo in so jo imele na skrbi dobre sosede. No, doma je bila ogromna knjižnica, predvsem takšnih knjig brez slikic, ki so burile mojo že itak prebogato fantazijo, zato sem od varušk zahtevala, naj mi razkrijejo svet črk – pa ne velikih, pač pa takih, kot so bile v knjigah. Ne vem več kako, ampak s petimi leti sem začela brati knjige, ne da bi poznala velike tiskane črke. Te so po navadi kraljevale na platnicah kot imena avtorjev, naslovi knjig …, mene pa je zanimal svet znotraj platnic. Nisem brala na glas, kake črke tudi nisem razumela, a nič hudega. Z malo domišljije sem prodirala globlje in globlje v vsebino debelih knjig, namenjenih odraslim. Pa kaj knjige! Radovedna, kot sem bila, sem stikala po predalih očetove pisalne mize. Tudi ključe, ki jih je skrival pred mamo med razmetane notne zvezke, sem našla in tako nekega dne naletela na drobno beležnico. Notri sta bili dve zlepljeni fotografiji, ki sta prikazovali prelepo gospo v kopalkah in kaki dve leti staro punčko. In tako sem izvedela, da je bil ata že prej enkrat poročen, punčka pa – moja polsestrica. Nikomur nisem izdala svojega odkritja, sem se pa ob tem počutila malo čudno. Zakaj se z mamo o tem nikoli ne pogovarjata?!? Ena mojih varušk je povedala očetu, da znam brati, in to male črke. A, sem bila huda! Sobo s knjižnico in pisalno mizo sta starša poslej zaklepala, ključ pa je bil v mamini denarnici. A sem včasih vseeno prišla do njega, na hitrico pobasala kako zajetno knjigo, ki sem jo skrila pod smrekami, kajti živeli smo tik ob gozdu. Medtem ko so se drugi otroci igrali, sem v svojem skrivališču vsrkavala Čehova, Tolstoja, Cankarja, ki me je navdajal s čudno grenkobo, ob zgodbicah o vojaku Švejku pa sem večkrat jokala, saj sem prebrano razumela po svoje.
Ata je potem prinašal domov čudovite slikanice, takšne Disneyjeve, samo da bi me odvrnil od branja težke literature. Zapomnila sem si čudovite barve teh angleških slikanic, a kaj ko skoraj ni bilo črk, če pa že, so bile velike tiskane, ki jih nisem razumela. Sploh pa me taka zvrst, kjer imaš vse naslikano, ni privlačila, ker sem morala gledati slike, tako kot jih je ustvaril slikar, domišljije pa nisem mogla sprožiti.
Kadar sem zbolela in imela hudo vročino, sem v vročičnih blodnjah nepovezano ponavljala prebrano. Ja, to je bil hud udarec za mamo: jecljala sem o Stenki Razinu, atamanu Donskih kozakov in tlačila me je mora, ko sem sanjala o pokolih, požigih in posilstvih. Mama se je zbala, da se mi bo zmešalo, zato me je poslala na Štajersko. Tam sem pri njenih sorodnikih na deželi hodila s pastirji na pašo in kravam deklamirala Dantejeve poeme. Ker sem se izkazala kot popolnoma neuporabna pastirica, so me premestili k dekli, ki je v »črni kuhinji« cmarila nagravžno smrdečo peso in svinjsko korenje za tople obroke živini. Dekla je kar lep čas prenašala moje pripovedi – zaradi gorenjskega narečja me sploh ni kaj dosti razumela!
Te kazenske ekspedicije mi še danes ostajajo v neprijetnem spominu. V prvem razredu osnovne šole sem imela velike težave z učenjem velikih črk. Sošolci so že znali glasno zlogovati besede z velikimi črkami, jaz pa – popolnoma nepismena. Mama, ki me je imela na sumu da blefiram, je atu ukazala, naj me pošteno premlati. Nič ni pomagalo, zato se me je lotila še sama. Takrat je tako bolelo, da sem hlipajoč priznala, da me zanimajo le male črke. O velikih nimam pojma.
Ob pomoči učiteljice in staršev sem zelo počasi začela prepoznavati znake. Nisem pa zmogla branja – če se bi temu tako reklo – na glas. Spet je padalo po meni.
Nekega zimskega večera sem ob navzočnosti staršev začela zlogovati: »MA-MA, TI-TO, HI-ŠA …,« starša pa sta vztrajala, da ne smem zlogovati, ampak prebrati: »MAMA, TITO, HIŠA …« Zmagala sta s skupnimi močmi in tako sem začela brati; sprva jecljajoče, potem pa tekoče in glasno. Za nagrado je mama spekla moje najljubše piškote. Ker sem se od nekdaj rada sladkala, sem začela pretiravati z glasnim in tekočim branjem velikih črk. Piškotov pa nisem več dobila.
Vse otroštvo, mladost in del zrelosti sem prečepela ob knjigah. Kako zanimivo: začela sem z visoko literaturo, skozi čas pa sem se vračala k vse lažjim literarnim zvrstem, dokler nisem pristala pri pravljicah.
Potem sem prenehala brati. Popolnoma. Sedaj samo še pišem. Traparije …
Alenka Pinterič je kantavtorica in avtorica avtobiografije The Beatles, Tito in jaz.