Zoran Predin: »Humor ima terapevtske lastnosti!«
Splošna javnost ga najbolj pozna kot kantavtorja in pisca besedil, toda Zoran Predin (1958) v svojem rokavu v resnici skriva še kopico drugih ustvarjalskih talentov. Med njimi je tudi pisateljevanje, v katerem se je preizkusil že nekajkrat do sedaj in – vsakokrat pozitivno presenetil!
Da v pisanju zares uživa, je čutiti tudi v njegovem najnovejšem delu, romanu Brezmadežna, ki je izšel pred kratkim. Z njim nas Predin na svoj značilen zafrkljivo-ciničen način vabi v prav posebno državo, v kateri vlada vegansko-krščanski režim in katere glavni general med drugim razmišlja, ali ne bi bilo nemara bolj usklajeno z naravo državne ureditve, da bi tamkajšnjim državljanom prestavili srce z leve strani prsnega koša na desno. Pa bo dežela potem zares brezmadežna?
Zoran Predin
Brezmadežna
Cankarjeva založba, 2023, t. v., 269 str., 32,99 €, JAK
Bukla: Po romanu Mongolske pege, ki je izšel pred tremi leti, je zdaj pred nami vaš drugi roman Brezmadežna. Kakšen izziv vam predstavlja ustvarjanje romana, ki je že zgolj po svojih osnovnih karakteristikah povsem drugačen žanr od kratkih zgodb, dnevniških zapisov, potopisov in spominov, kakršne ste pisali in izdali pred romanoma?
Predin: Nad mano je viselo dejstvo, da mora biti drugi roman boljši od prvega. Z Mongolskimi pegami sem s svojim »filmskim« načinom pripovedovanja zgodbe pritegnil veliko pohval bralcev in kritike, zato sem tak način zadržal in ga nadgradil z boljšim jezikom in še bolj nepredvidljivo zgodbo. Urednik Aljoša Harlamov pravi, da mi je uspelo, kar mi zelo veliko pomeni. Če sem s prvim romanom bralstvo prijetno presenetil, jih bom z Brezmadežno gotovo še bolj.
Bukla: Jasno je, da mora ustvarjalca obiskati neki navdih, da se sploh lahko loti pisanja, pa najsi gre za kratke zgodbe ali pa roman. Vseeno me zanima, kako je bila videti in koliko časa je trajala faza zbiranja idej in zamisli, preden se vam je v glavi vse sestavilo v všečno celoto, vredno preoblikovanja v celovit roman, kakršen je Brezmadežna.
Predin: Iskanje verodostojnih podatkov in časovno usklajevanje usod posameznih junakov mi je vzelo nekaj mesecev. Ko sem zgradil okostje zgodbe, so se nekatere barve glavnim junakom kar same dodale. Roman sem dokončal sredi leta 2020. Takrat so bile nekatere zadeve, ki so medtem postale boleče aktualne, bistveno bolj avantgardne. Pa nič zato. Brezmadežna je danes zato vsem bolj razumljiva. Vsaj zdi se mi, da je tako.
Bukla: Kako pa je nastala ideja za ozadje celotnega romanesknega dogajanja v vašem novem delu? Zgodba je namreč postavljena v poseben prostor, manjšo vegansko-krščansko državo Kneževino, ki po mnenju prvih bralcev sumljivo spominja na Slovenijo, pa vendar to ni.
Predin: Nič hudega, če se bo bralcem utrnilo veliko primerjav z našo domovinico in njenimi javnimi osebnostmi. To je vedno zelo zabavno. Gospa, ki roman prevaja v srbščino, je med glavnimi junaki spoznala nekaj lastnosti naših izpostavljenih javnih osebnosti. Za nekatere je prepričana, da jih bodo bralci takoj prepoznali. Da se bodo prepoznali tudi sami, pa močno dvomim. Ideja je zacvetela ob vprašanju, zakaj imamo pravzaprav srce na levi strani prsnega koša in zakaj nekatere to tako zelo jezi.
Bukla: Življenje v Kneževini naj bi bilo perfektno oziroma celo brezmadežno, na kar morda namiguje že sam naslov, pa je seveda daleč od tega. To odlično prikažete ne le skozi glavne protagoniste, ki so polni takšnih in drugačnih madežev iz preteklosti, ampak tudi skozi samo državo, njeno moralo in delovanje. Ste morda želeli s tem še dodatno poudariti brezpomenskost poveličevanja ali celo malikovanja – česarkoli v življenju že pač?
Predin: General Zima si seveda želi, da bi bilo življenje v njegovi Kneževini brezmadežno, ampak vsi vemo, kako velik je prepad med teorijo in prakso. Avtoritarni voditelji ne obstanejo brez malikovanja kulta osebnosti in neprestanega poveličevanja njihovih zaslug za narod. Gre za znane sociopatske in psihopatske vzorce, ki nam jih zgodovina ciklično servira.
Bukla: V zgodbi Brezmadežne podobno kot v Mongolskih pegah sledimo dvema pripovednima lokoma: na eni strani spremljamo usodo treh malih, običajnih ljudi, katerih življenja se med sabo ves čas močno prepletajo, na drugi strani pa se srečamo z življenjem velikega generala in njegovih dveh sinov. Ste se za vzgib, da intimne, družinske zgodbe prepletete z družbenozgodovinsko noto, četudi gre tu za izmišljeno državo in njeno zgodovino, odločili zato, da morda še dodatno poudarite pomen in vpliv države na posameznika, ali pa ste se, nasprotno, za tak preplet dveh svetov odločili iz kakšnega drugega razloga?
Predin: Prepletel sem javno in zasebno. Opisal sem, kako lahkotno dnevna politika mesari našo intimo, kako nihče ne more verjeti, da nas lahko goli cesarji tako dolgo in uspešno vlečejo za nos. Zanikanje evolucijskih in zgodovinskih dejstev z namenom uveljavljanja avtoritarčeve osebne resnice je postalo imenitno orodje prostaškega političnega marketinga, ki se mu ob nepričakovanih razpokah v sicer plemeniti ideji demokracije lahko samo grenko nasmehnemo.
Bukla: Čeprav so vaši junaki pogosto pravzaprav tipični antijunaki z vsemi svojimi slabostmi in pomanjkljivostmi, je čutiti vašo silno empatijo do njih, saj jih pravzaprav ne pustite na cedilu tako, kot jih je morda življenje sámo. Kako ste pravzaprav gradili te like, še posebej ob dejstvu, da ima prav vsak od njih v romanu Brezmadežna svoje pomembno mesto?
Predin: Moja žena Barbara me je neprestano opominjala, da moram imeti rad svoje junake z vsemi njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, ker sem jim včasih preveč zameril njihova dejanja, pa čeprav sem si jih sam izmislil. Likom sem dal nekaj tipičnih značajskih barv, ki obstajajo v vsaki družbi. Nekaj jih je dobilo svoj alter ego, nekaj pa jih ima še kakšno mojo lastnost.
Bukla: Romaneskna zgodba v časovnem pogledu ne poteka linearno, ampak ciklično, saj si preteklost in sedanjost ves čas podajata roke. Ste si pri snovanju zelo kompleksne zgodbe z obilico preobratov pomagali s kakšnim »zemljevidom dogodkov in oseb«, da se ne bi med pisanjem izgubili ali pozabili na kakršnokoli pomembno malenkost?
Predin: Brez časovnega zemljevida ne gre, ker se lahko zlahka ujameš v nedoslednost. Takšen način naracije razbija kompleksnost in bralca zadrži v neprestani pozornosti, hkrati pa mu omogoča, da si posamezne junake in dogodke še sam pobarva po svojih pričakovanjih. S tem postane aktivni bralec in kot tak lahko ob takšnem branju najbolj uživa.
Bukla: Ob vsem povedanem nedvomno ne smemo mimo vašega izvrstnega smisla za humor; ta prehaja od ostrega črnega humorja do pretanjeno navihanega, zaradi česar se bralec ves čas neizmerno zabava. Goran Vojnovič je ob vašem prejšnjem romanu celo zapisal, da preprosto nikdar nočete biti resni, ne kot pesnik in ne kot pisatelj. Je to zaradi vaše splošne življenjske drže ali pa vas v humor vleče zgolj pri ustvarjanju?
Predin: Hvala za pohvalo. V pisanju ostajam zvest svojemu značaju, ki mi vedno priskoči na pomoč s kakšno zame tipično izvirno domislico. Humor ima terapevtske lastnosti in velikokrat je v njem skrito veliko resnice. Ne drži pa, da pri tem nisem resen. Mogoče na prvi pogled tako delujem, ampak pri pisanju sem odgovorno resen. Grenka ironija ali provokativna zafrkancija sta samo orodji za opis absurdnosti naše realnosti.
Bukla: In prav vložkov absurdnosti in cinizma, vezanih na opise same Kneževine, je v knjigi res veliko. Bralec se lahko denimo že prav krohota ob opisih življenja v strogi vegansko-krščanski državi z vsemi abotnostmi, ki vladajo v njej. Se kaj bojite, da so vaša besedila včasih že prav presneto preroška oziroma celo distopična? Menda naj bi se, kot ste nekje omenili, namreč marsikaj, kar ste opisovali v svojih delih s konca prejšnjega stoletja, zdaj tudi v resnici že udejanjilo ...
Predin: Tega se tudi sam bojim. Namenoma hodim po robu verjetnosti in še vedno upoštevam pravilo, da je fikcija bolj verjetna od realnosti. Zato je možnost, da se v bližnji prihodnosti svet organizira po napovedi mojih junakov, pravzaprav kar velika. Intimno vseeno upam, da se to ne bo nikoli zgodilo. Upal sem tudi pri Praslovanu.
Bukla: Za konec me zanima, ali si boste zdaj, ko je svet zagledal vaš drugi roman, vzeli kaj ustvarjalskega oddiha ali pa že pripravljate kaj novega.
Predin: Pravkar združujem tri dobre ideje v novo zgodbo. Pospešeno iščem možnost, da bi tako Mongolske pege kot tudi Brezmadežno čimprej prevedli v angleščino, francoščino in nemščino. Verjamem, da oba romana čaka na tržišču naštetih jezikov veliko bralcev. Februarja 2024 bo Brezmadežna izšla v prevodu Jagne Pogačnik pri hrvaški Frakturi, mogoče pa še letos jeseni v prevodu Dragane Tijardović Bojanić tudi v Srbiji pri Laguni.