Kako v resnici deluje svet

Založnik o knjigi

Še nikoli v zgodovini nismo imeli na voljo toliko informacij. Vendar večina med nami še vedno ne ve, kako v resnici deluje svet. Ta knjiga je poskus zmanjšanja tega primanjkljaja, saj ponuja razlago nekaterih najbolj temeljnih smernic naše resničnosti, ki urejajo in usmerjajo naše preživetje in blaginjo. Te se raztezajo od proizvodnje energije in hrane, prek zakonitosti našega materialnega sveta in njegove globalizacije, do tveganj, ki smo jim resnično izpostavljeni, negotovosti našega okolja in njegove prihodnosti.

Knjiga Kako v resnici deluje svet ponuja prepotrebno soočanje z resničnostjo: preden se lahko učinkovito spopademo s sodobnimi težavami, moramo razumeti njihove mehanizme in dejstva.

Poleg teoretičnih razmislekov, ki k refleksiji spodbujajo tudi bralca, to delo temelji tudi na konkretnih prikazih. Beremo lahko na primer, da globalizacija ni neizogibna in nujna (dejstvo, da se 70 odstotkov svetovnih gumijastih rokavic izdela v samo eni tovarni na svetu, je leta 2020 postalo nezaslišano tveganje), pa tudi to, da naša družba kot celota še vedno povečuje svojo odvisnost od fosilnih goriv, tako da so vse obljube o globalnem razogličenju do leta 2050 zgolj pravljica.

Pa vendar avtorjev cilj ni napovedati osupljivo pozitivnih ali depresivnih scenarijev bodočnosti, temveč poskuša najti odgovor na eno najpomembnejših vprašanj našega časa: ali smo nepreklicno obsojeni na propad ali je pred nami svetlejša prihodnost?

Prepričljiva, s podatki bogata in širokopotezna interdisciplinarna knjiga enega vodilnih svetovnih mislecev, prinaša ugotovitve v napakah v obeh skrajnostih mišljenja – tako v optimističnih kot pesimističnih napovedih naše prihodnosti.

Iz knjige

»V tej knjigi bom poskušal zmanjšati primanjkljaj razumevanja in pojasniti nekaj najosnovnejših stvarnosti, ki nam določajo preživetje in blagostanje. Ne želim podajati napovedi, prav tako ne mislim orisovati ugodnih ali neugodnih možnih prihodnosti. Nobene potrebe ni po širjenju tega priljubljenega in večno neuspešnega žanra, kajti dolgoročno je vse preveč nepredvidenih preobratov in vse preveč zapletenih interakcij, da bi jih bilo mogoče upoštevati – tako na ravni posameznika kot v širši skupnosti. Prav tako ne mislim zagovarjati katerega koli določenega (pristranskega) tolmačenja stvarnosti – niti kot razloga za obup, niti kot vira brezmejnih pričakovanj. Nisem niti pesimist niti optimist, le znanstvenik, ki skuša pojasniti, kako svet dejansko deluje, s tem razumevanjem pa bom skušal doseči, da bomo bolje dojeli svoje prihodnje omejitve in priložnosti.«

O AVTORJU

Vaclav Smil (1943) je znanstvenik, politični analitik in interdisciplinarni raziskovalec, ki se posveča področju energije, okoljskim in demografskim spremembam, proizvodnji hrane, zgodovini tehničnih inovacij, ocenam tveganja in javnim politikam. O teh temah je ta češko-kanadski zaslužni profesor na Univerzi v Manitobi, tudi član Kanadske kraljeve družbe (Science Academy) in član Kanadskega reda (Order of Canada), objavil več kot petdeset knjig in okoli 500 razprav. Kako v resnici deluje svet je njegov prvi prevod v slovenščino.

Ekskluzivni intervju z Vaclavom Smilom, avtor Boštjan Videmšek:

»Leta 1800 je 90 odstotkov ljudi obdelovalo zemljo. Danes jih med 70 in 80 odstotkov sedi v pisarnah.«

80-letni Vaclav Smil je zaslužni profesor na Univerzi v Manitobi, interdisciplinarni raziskovalec in (geo)politični analitik, ki se že več desetletij posveča prepletu energetskih politik, demografije, geografije, naravnih virov, zgodovine tehničnih inovacij, prehrane in podnebnim spremembam. Kako v resnici deluje svet je njegova prva knjiga, ki je izšla v slovenščini. Kanadsko-češki avtor zelo nerad – ali sploh ne – daje intervjuje. Ne želi izgubljati časa, pravi, medijske pozornosti pa ne potrebuje. Osvobojen iluzij in balasta odgovarja kratko in jedrnato; dejstva in argumente navaja v svojih knjigah. – Boštjan Videmšek

Pogovarjava se sredi podnebnega vrha v Dubaju (COP28). Kako gledate na ta dogodek? So vpleteni dovolj kompetentni? Ali nekaj takega kot politična volja za spopadanje s podnebnimi spremembami sploh obstaja?
Najboljši odgovor bi se glasil: kaj je teh osemindvajset srečanj, ki so bila namenjena znižanju ogljičnih izpustov, dosegla? Globalni izpusti so danes za 60 odstotkov višji, kot leta 1995.

Vaš jezik je čist, jasen, osnovan na dejstvih. Kako bi vi nagovorili mednarodno skupnost v okviru spopadanja s podnebno krizo?
Naučite se dejstev. Ne zanikanja, ali pretiravanj. Ocenite realistične zmožnosti: premožne države lahko vedno znižajo porabo energije; porabimo preveč vsega. Pojdite v akcijo, naredite kaj praktičnega: ne spodbujajte potratnega potrošništva, izberite najbolj praktične prehode.

Ko sem prebiral Kako v resnici deluje svet me je na nek način razveselilo, da kot ena redkih javnih osebnosti fiksne, s številko določene podnebne cilje (1,5 stopinj Celzija kot sveti gral, 50 odstotkov manj izpustov do … leta 2050) vidite kot veliko neumnost; ne le kot nekaj nerealističnega – uporabo teh števil in datumov ste oklicali za »akademski žanr znanstvene fantastike«?
Je kdo do zdaj predstavil kredibilen načrt, kako v naslednjih sedemindvajsetih letih izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za sto odstotkov? In to potem, ko so v zadnjih sedemindvajsetih letih izpusti povišali za 60 odstotkov?

Kaj so najbolj pomembne teme, povezane s podnebnimi spremembami, ki v javnem diskurzu niso dovolj prisotne?
Globalni energetski sistem je tako gromozanski in zapleten, da ga ni mogoče transformirati v naglici.

Leto 2023 je najbolj vroče leto v zgodovini merjenja temperatur. Rekordni so tudi izpusti ogljikovega dioksida. Kaj najprej pomislite ob teh dveh podatkih? Kam gremo?
Povezave med ogljičnimi izpusti in temperaturo poznamo že več kot sto let, a v tej smeri do pred tridesetimi leti  nismo naredili ničesar. Takrat smo začeli govoriti o povezavah – a obenem še povečali svojo odvisnost od fosilnega ogljika. Očitno ne gremo v pravo smer …

Energija je pomembna tema vašega pisanja. Če želimo vedeti, kako v resnici deluje svet, pišete, moramo čim več vedeti o energiji. Kakšen energetski – uresničljiv – model predlagate za (bližnjo) prihodnost: seveda ob upoštevanju dejstva, da se bo poraba električne energije v naslednjih desetletjih podvojila?
Ne obstaja ena sama ali prevladujoča rešitev. Potrebovali bomo veliko vsega, vse, s čemer bomo lahko upravljali: od sončne do vetrne energije, do visoko učinkovite stanovanjske politike, reformirane industrije (da ne bomo vsega »vlekli« iz Azije) …

Kakšna je prihodnost obnovljivih virov energije?
Sijajna, skoraj povsod. Še bolj sijajna v državah z veliko sonca in obilo vetra.

Jedrska energija? Morda fuzija?
Samo preštejte število držav članic Evropske unije, ki bi novim jedrskim reaktorjem izreklo dobrodošlico – prevladujoče gospodarstvo jim ostro nasprotuje. Kljub nedavnemu besedičenju ima jedrska fisija v EU neobetavno prihodnost, v Združenih državah je njena prihodnost vprašljiva. Le Kitajska in Indija še naprej gradita … Manj kot rečem o fuziji, bolje je.

Kaj pa prihodnost fosilnih goriv – gledano realistično?
Ostala bodo z nami. Njihova vloga bo upadala, a bo bila še več desetletij pomembna. Nekatere manjše države bi lahko bistveno hitreje od držav z največjimi gospodarstvo postale ogljično nevtralne. Ampak dokler bodo kupovale poceni kitajsko robo, bodo uvažale »vgrajen« fosilni ogljik.

Izračunali ste, da ima danes povprečen Zemljan na voljo sedemstokrat več energije kot leta 1800. Kako nas je to dejstvo spremenilo?
Tedaj je 90 odstotkov vseh ljudi obdelovalo zemljo. Danes pa med 70 in 80 odstotkov ljudi sedi v pisarnah. S težkega fizičnega dela smo preklopili na pritiskanje tipk.

Kot vrsta posedujemo ogromno znanja, na voljo imamo ogromno tehnoloških rešitev. Toda več kot očitno je, da tega ne znamo uporabiti za skupno dobro. Kaj nas ovira? Zakaj smo tako aktivno pasivni?
Ogromno smo dosegli. Toda kompleksnost moderne družbe je takšna, da ne moremo dovolj dobro upravljati z vsem. 

Se strinjate, da je bila naša pozornost ugrabljena; da se nismo več sposobni osredotočiti na točno določen problem in ga rešiti? Ravno nasprotno.
Rešili smo – in to še kar dobro – veliko specifičnih težav. Denimo: močno smo znižali otroško umrljivost, hrane je dovolj in si jo lahko privoščimo, skoraj vsi smo pismeni. Toda z naraščajočo kompleksnostjo sveta, je problemov preprosto preveč, da bi jih lahko upravljali.

»Bolj kot prihodnost cenimo sedanjost,« pišete. Zakaj?
Ker smo smrtni. In ne vemo, kdaj nas bo pobralo. Stari Rimljani so lepo strnili: Carpe Diem. Užij dan.

Kakšna bo v prihodnost vloga umetne inteligence?
Tega trenutno nihče ne more napovedati.

Vaša naslednja knjiga se bo ukvarjala s prehransko varnostjo – sprašujete se, kako nahraniti naraščajoče svetovno prebivalstvo. Kako?
Početi bomo morali še več istega. Intenzivna proizvodnja. Visoko donosne sorte. Umetna gnojila. Herbicidi. Pesticidi. Namakanje. Organsko kmetovanje ne more nahraniti osem milijard ljudi. Lahko pa močno izboljšamo vse skupaj z manj stran vržene hrane in manj mesne prehrane. 

Že v Kako v resnici deluje svet veliko pišete o (temeljni) povezavi fosilnih goriv in hrane?
Traktorji, kombajni, umetna gnojila, pesticidi, herbicidi, namakalne pumpe, tovornjaki za prevoz, ladje za izvoz … vse to zahteva (ali poganja) fosilna goriva.