Brati in izbrati
On pokima. »Ja,« reče tiho in skomigne z rameni, »pa naj mu sveti tista luč.« Nato se spet nasloni nazaj, vzame knjigo v roke in se zastrmi v strani. Čez nekaj časa knjigo odloži in se obrne proti njej. Ona odloži časopis in ga pogleda. »Kaj je,« ga nagovori.
»Mah, nič,« on skomigne z rameni. »Saj ne vem kaj … jaz nimam tam kaj iskati, jaz sem že dolgo brez očeta.«
Ona pokima, svojo roko položi na njegovo in ga stisne za členke.
(odlomek iz knjige Interferenca)
V tednu čistilne akcije, morda še malo pod vtisom vsesplošnega čiščenja, sem bila prepričana v skorajda blasfemičen akt: umaknila sem veto z reciklaže knjig. Dobesedne reciklaže, večja vreča najverjetneje nekaj deset knjig je romala v modro kanto za papir. Pred tem so, na podlagi mojega teženja, da se knjig ne reciklira, romale še v dva antikvariata in nato zavrnjene nazaj domov. In ker je najmlajša bralka trenutno v obdobju, ko naj bi se prebralo vse, kar približno spominja na knjige, še toliko bolj pa če v resnici leži na knjižnih policah, in ker je nič hudega sluteče obiskovalce težko opozarjati, da so nekatere izmed njih pogojno primerne za listanje in opazovanje pretežno nesimpatičnih ilustraciji, nikakor pa ne za branje, so dotične knjige morale iz ponudbe. Selekcija je bila nedvomno temeljita, ideološko obarvane ali (le) slogovno neposrečene knjige so še vedno zanimive za širjenje obzorja ali učenje na napakah, se tolažim in na črno listo so romale samo posrečene kombinacije, kot je nelektoriran kič v glagolskih rimah. Najverjetneje mi večkratno prebiranje katere izmed njih, po večini gre namreč za zapuščini najinih otroških knjižnic, ni pustilo kakšnih večjih negativnih posledic, a prepogosto pač ne gre zaupati srečnemu naključju.
Je pa s čistko pogojeno vsesplošno zračenje knjig razkrilo nekaj davno založenih odkritij, med drugim za dlan veliko knjižico iz zbirke Kurirčkova torbica z naslovom Žabja šola. Ta je romala na polico za branje in bila nato še isti večer, ko je po diktatu najmlajše bralke čas za skupinsko branje, trikrat prebrana, zapovrstjo, kar je pregnalo moje bojazni, da na podlagi nostalgično obarvane recepcije ni mogoče podati objektivne ocene – obe sva navdušeno in razmeroma usklajeno régali zraven. Takšna reciklaža, čeprav pogosto pogojena s prvo, nasilnejšo, mi je mnogo bliže in komaj čakam, da bomo reciklirali naprej: Piko Nogavičko, Medveda Puja ..., vse do »maminih« polic; z ene je zadnjič potegnila še zapakiranega Žižka in do enajste strani vztrajala, da bova »brali to knjigico« – verjetno si pisec besedila na platnicah ni predstavljal tako široke publike.
Kljub velikemu zanimanju za »mamine« knjige, ji roza-rumena z naslovom Interferenca, tokrat prva zares mamina, ko jo je prvič dobila v roke, ni bila preveč všeč; »nima slikic«, je logično utemeljila svojo oceno in bila nekoliko bolj navdušena, ko sem obljubila, da dobi svoj izvod, v katerega lahko doda avtorske ilustracije. Tudi v moji Interferenci se, kot vedno v literaturi, v prvih, kakršna je moja, pa še toliko bolj, pojavlja specifična (literarna) reciklaža. Čeprav nikakor ne gre za avtobiografsko prozo, se mimo bolj ali manj globokega drobljenja avtorja med strani literature ne da. Večina literarnih likov se tako vozi s kolesi in ima mačke, berejo in v Indiji jim je še najbolj všeč Himalaja, vedo, kaj je interferenca, če ne, pa izraz pogooglajo in si preberejo v Wikipediji. Ne nazadnje pa gre tudi za reciklažo lastnih občutkov in pričakovanj ob branju. Tisto, kar mi je še posebej všeč v knjigah, ki se kopičijo na mojem delu police za branje, sem želela vključiti tudi v svojo: sodobnost skozi oči mlajših generacij; razpiranje eksistencialnih tematik, brez nepotrebne hermetičnosti ali omejevanja na družbeni rob; literarne like, s katerimi se da po zadnjem poglavju polemizirati o prebranem in jih odvleči s seboj, kadar se menja prostore in čase. Moji z mano potujejo že dobro leto, nekateri celo dve ali tri, kako dobro se bodo ujeli z drugimi bralci, pa, razen v redkih primerih, še ne vem. Odločitev za eno od obeh mest za reciklažo, na polici za potencialna naslednja branja ali v črni kanti z modrim pokrovom, je sedaj na njihovi strani.
Dr. Tina Bilban je zaposlena kot raziskovalka na postdoc projektu na Inštitutu za kvantno optiko in informatiko (Dunaj). Je literarna kritičarka in tudi predsednica strokovne žirije za izbor letošnje Dnevnikove fabule.