Vlado Žabot: »Odrešujoča vsebina grala je v vsakem od nas.«
Vlado Žabot (1958) je avtor več kot desetih knjižnih naslovov, prejemnik nagrade Prešernovega sklada in nagrade kresnik. Uglednega publicista in samostojnega književnika se marsikdo spominja tudi kot predsednika Društva slovenskih pisateljev in pobudnika raznih podpornih mehanizmov za ustvarjalce. S pisateljem, ki svoje romane že od literarnega prvenca umešča v zloslutno močvirno pokrajino človeške duše, na meji med resničnostjo in nočno moro, smo se pogovarjali ob izidu njegovega najnovejšega dela z naslovom Gral. Roman, bogato prežet s simboliko, mitologijo in krščansko ikonografijo, je umeščen v čas prve svetovne vojne. V njem skupina vojnih ujetnikov obupano išče pot iz močvirnega pekla, ki se razrašča v njih in okoli njih.
Vlado Žabot
Gral
Beletrina, 2023, t. v., 368 str., 24 €, JAK
Bukla: Knjigo ste posvetili svojemu pradedu, ki je umrl v prvi svetovni vojni nekje na bojiščih Bukovine ali Galicije. Kaj vas je poklicalo k témi romana?
Žabot: Glede tém so včasih nekateri avtorji govorili, da jih je dal Bog. Sam menim, da gre za osnovne gradnike človečnosti. Za arhetipe. Lahko jih postaviš v različne okoliščine, v ta ali oni čas, v takšno ali drugačno fabulo, pa v svojem izvornem jedru ostajajo nespremenjeni.
Iskanje grala je prastara, predkrščanska tema. Gre za iskanje magične moči odrešujočega napoja, s katerim bi bilo mogoče preseči bivanjsko stisko in premagati zlo. Za mistifikacijo čudežne odrešitve. Spričo današnjih razmer in brezvestnega postmodernega individualizma me je ta tema našla kar sama. Skoznjo pa sem uzrl predvsem človeško problematičnost zatekanja v mistifikacijo raznih prevar, bogastva, laži, egoizma in ob vsem tem podložnost napuhu, pohlepu, sovraštvu, zavisti, pohoti, požrešnosti in lenobi. Ljudje se, skratka, kljub že kar nespregledljivo grozečim nevarnostim tudi danes zatekajo v vlogo neodgovornih »božjih otrok« ali sledilcev bolj ali manj malikovanih lažnivcev in izprijencev. Izogibajo se soočenju z resnico in lastno problematičnostjo. Nekateri tega morda res ne zmorejo – pri večini pa gre za miselno lenobo ali kratkovidno preračunljivost. Takšni so od nekdaj lahek plen raznih izprijenih manipulacij. Ja, tudi moj praded je bil žrtev takšnih manipulacij. Kot milijoni drugih. Prepričan sem, da ne smejo biti pozabljeni, saj se s takšno pozabo odpira nevaren prostor za nove, zmeraj hujše manipulacije.
Bukla: Lazar, neprehodno močvirje, mučne noči, goltajoče črno blato, žabe, blodnje, počrnelci in utopljenci … Zakaj ste se odločili za umestitev dogajanja v literarno pokrajino Strniševega peklenskega močvirja?
Žabot: Strniša si tega peklenskega močvirja ni izmislil. Sledil je staremu izročilu o svetu živih in svetu mrtvih. Po tem izročilu morajo duše umrlih skozi vodo na oni svet. Vendar smejo v odrešitev le čiste duše. Vse druge ostajajo v vodah in močvirjih. Vsekakor ima simbol žabe v izročilu veliko pomenov, tudi magijskih in htonskih. Pri pisanju tega romana me torej ni vodila sicer vsega spoštovanja vredna Strniševa poetika, ampak elementi ljudskega izročila o nečistih dušah in muki brez odrešitve. Sicer pa so močvirja v moji literaturi zmeraj pokrajina človeške duševnosti, metafora duhovne resničnosti posameznika in sveta.
Bukla: Lahko razložite simboliko grala in korca, ki ga morajo ujetniki napolniti z zlatom, hudičevim semenom, da bi se lahko osvobojeni vrnili domov?
Žabot: Kot sem že povedal, je gral starodavni arhetipski mit o obstoju magijske, mistične možnosti odrešitve iz človeške bivanjske stiske in oblasti zla. V krščanski varianti je ta magična moč pripisana Kristusovi krvi v evharističnem kelihu z zadnje večerje. Bistvo Kristusove žrtve pa je ljubezen do bližnjega, pravzaprav izenačenost pomena Boga in bližnjega. Če krščanstvo Kristusa ne bi malikovalo v vladarja vesoljstva, v mogočnega nebeškega sodnika ipd., če se na tej žrtvi in krvi ne bi vzpostavljala oblastna hierarhija, ki pogosto podlega sli po moči, po blišču zlata, pa tudi napuhu, pohlepu in drugim izprijenostim, če bi jo, skratka, brez malikovanja razumeli kot pesniško metaforo, bi bili mnogo bližje resnici. Tako pa so se pokristjanjevanja, torej uveljavljanja ljubezni, lotili z malikovanjem moči, zatiranjem, ognjem in mečem, pokoli, pohlepom po oblasti in zlatu ter strašnimi sodnimi procesi.
Bukla: Je mogoč odgovor na vprašanje, kdo je večji krivec za vojne grozote – cesar, ki je vojno začel, ali morda Božji sin, ki je dopustil, da so se vse tiste vojne grozote sploh dogajale?
Žabot: Tudi Franca Jožefa so malikovali v apostolskega cesarja. Temu vzoru in blišču zlata po oltarjih, dvorih in dušah ter oholemu prividu moči in posvečene nepremagljivosti so množice sledile tudi v prvo svetovno vojno. V propad štirih evropskih cesarstev. V smrt malikovanega Boga. V kaos. In v trajno poškodbo krščanstva. Če skozi pohlep, zavist, napuh in blišč zlata ne uzreš odrešilne potrebe po vzajemnosti ter izenačenosti med Bogom in bližnjim, si tudi ob polnem korcu ali kupu zlata izgubljen. In zapisan pogubni oblasti v slehernika zalezenih demonov.
Bukla: Ali je Azraelov prihod lahko rešitev za tiste, ki so bili blagoslovljeni, da so klali? Je mogoča odrešitev pred notranjimi besi in demoni?
Žabot: Tudi Azrael je seveda literarni lik. Pravzaprav sta tako Stara kot Nova zaveza sestavljeni iz kanoniziranih literarnih besedil. Zato vero v te literarne osebe lahko razumemo kot svojevrstno pesniško fikcijo. Takšna fikcija je seveda lahko tolažba, tudi nekakšno duhovno pribežališče in zavetje – ne more pa biti zares odrešilna zoper zlo. Pri tem je namreč nujno potrebna zavest o svetosti samega sebe in bližnjega. Zavest o izenačenosti ljubezni do Boga ter bližnjega in sebe. To je po evangelijskih zapisih tudi edina zapoved Jezusa Kristusa. In najbrž ključ odrešitve pred notranjimi besi in demoni. To je tudi skrivnostna svetost vsebine grala, s katero je mogoče preseči vojne in vsa manipulativna blagoslavljanja. Odrešujoča vsebina grala je torej v vsakem od nas in med nami, ves čas na dosegu, vendar je zaradi moči v nas zalezenih demonov, zaradi egoističnih zaslepljenosti ter ideoloških malikovalskih manipulacij tako s strani posvetnih, vojaških kot tudi verskih oblasti do sedaj še nismo zares uzrli.