Poljske novosti s slovenskih knjižnih polic
Pravkar sta izšla dva nova prevoda poljskih romanov, Zadnja večerja Pavła Huelleja in Beguni Olge Tokarczuk, zato je prevajalka, urednica in Sovretova nagrajenka Jana Unuk pripravila pregled nekaterih najpomembnejših prevodov iz poljščine v zadnjih petih letih.
V zadnjih petih letih, ki jih jemljem za okvir tega kratkega pregleda novejših slovenskih prevodov iz poljščine, je izšlo kar nekaj naslovov, čeprav prevajanje poljskega leposlovja ne dosega predstavljanja angleške, nemške ali, recimo, tudi ruske knjižne produkcije, niti ni tako sprotno kot prevajanje istih (in drugih) poljskih del v zahodnoevropske jezike. Z največjim številom prevodov se je predstavil poljski roman, in lahko rečemo, da to kar verno odraža stanje v poljski književnosti sami, saj roman in pripovedna proza sploh od poznih 80. let naprej doživljata pravi bum. Nekateri pripovedniki, predvsem srednje generacije, so se v slovenščini predstavili s po več knjigami.
Od romanov Olge Tokarczuk (1962), danes najbolj priljubljene poljske romanopiske, avtorice osmih romanov, smo dobili v prevodu tri: Pravek in druge čase v prevodu Jasmine Šuler Galos, Dnevno hišo, nočno hišo, tik pred izidom pa so še Beguni iz leta 2007. Romani Olge Tokarczuk se odlikujejo s pretehtano, inovativno kompozicijo in aktualno vsebino. Pisateljica jih imenuje »konstelacijski romani« in jih gradi tako, da bi se iz kratkih zgodb in prizorov sestavili v celoto v bralčevi zavesti. Beguni so dobili naslov po sekti ruskih starovercev, ki so verjeli, da se lahko pred zlom in hudičem, ki preži iz sleherne navezanosti, obvarujejo samo z nenehnim begom, in kot begunska – spremenljiva, nestalna, v nenehnem gibanju in seljenju – je v romanu prikazana vsa moderna civilizacija.
Od romanov Gdanščana Pawła Huelleja (1957) smo v slovenščini leta 2007 najprej, čeprav dvajset let po njegovem izidu, dobili legendarnega Davida Weiserja, za poljsko literaturo prelomni roman o židovskem dečku, ki je leta 1957 izginil v gdanski delavski četrti, in o dveh neuspešnih preiskavah njegovega izginotja. David Weiser je sinonim za neulovljivo skrivnost, kar pušča roman odprt za številne interpretacije. Še isto leto je v prevodu Jasmine Šuler Galos izšel Castorp, v kratkem pa bo v Modrijanovi zbirki Pari skupaj s prej omenjenimi Beguni Olge Tokarczuk izšla Zadnja večerja. Medtem ko sodi Castorp med Huellejeva »apokrifna« dela, rastoča iz dialoga z literarno tradicijo, v tem primeru z Mannovo Čarobno goro, pa je Zadnja večerja panorama sodobne poljske družbe, kulture, religije, ki mestoma prehaja v jedko satiro, postavljena na futuristično prizorišče islamiziranega Gdanska bližnje prihodnosti na dan, ko divjajo bombni napadi, mladostni prijatelji in znanci slikarja Mateusza pa se peljejo v gledališče, kjer se bodo fotografirali kot modeli za apostole na slikarjevi sliki zadnje večerje. Roman spregovori, med drugim, tudi o evropskem strahu pred prodorom islama in terorizmom.
Magdalena Tulli (1955) v romanu V rdečem zgodbo o človeškem trpljenju, zavrženosti in ponižanju v deželi, ki se prebija skozi pasti in nesreče 20. stoletja, pripoveduje na iskriv, vendar alegoričen način, kar nam ne pusti pozabiti, da bi se lahko zgodila tudi tukaj in zdaj, vsakomur izmed nas. Knjige Magdalene Tulli niso lahko branje, vendar je vanje vredno vložiti trud, zato upam, da to ne bo njen zadnji prevod v slovenščino. Pisateljičino kratko zgodbo Usedlina pa smo avgusta letos lahko prebrali v Delovih Poletnih zgodbah.
V Sloveniji je doslej največ zanimanja požel Andrzej Stasiuk (1960), ne nazadnje je leta 2008 prejel nagrado vilenica. Po romanu Devet se je predstavil še z esejistično popotno prozo s potovanj po vzhodni in južni Evropi, med drugim tudi po Sloveniji, Na poti v Babadag. V Galicijskih zgodbah iz leta 1995, mladostni novelistični zbirki, se na videz reportažne, redkobesedne zgodbe proti koncu knjige zložijo v strnjeno lirično povest, prepredeno z nadrealističnimi elementi in navzočnostjo čudežnega. Domnevam, da ljubiteljem Stasiukove proze ne bo treba dolgo čakati tudi na pisateljev novi roman Taksim, ki združuje najboljše iz njegovih potopisov in romanov in je prekipevajoča hvalnica pripovedovanju.
Čeprav si vsi zgoraj našteti pisatelji zaslužijo še več prevodov, pa jim bo treba, da bo slika poljske literarne scene zaokrožena, gotovo pridružiti še koga, recimo vsaj Stefana Chwina, morda tudi Izabelo Filipiak, Manuelo Gretkowsko … Manj so zastopani tudi mlajši poljski pripovedniki, čeprav smo v zadnjem času dobili tri na Poljskem zelo odmevna dela. Pred kratkim je izšlo Lubiewo Michała Witkowskega (1975) v prevodu Borisa Kerna, pripoved iz življenja gejev, pisana proti duhu ukalupljenosti in polikanosti napredne, politično korektne gejevske srenje. Drugi je bergmanovsko intonirani, pretanjeni prvenec Reisefieber Mikołaja Łozińskega (1980). V psihološko prepričljivi zgodbi o nezmožnosti sporazumevanja med ljudmi in strahu pred bližino spremljamo pisatelja srednjih let, ki detektivsko sledi zadnjim mesecem življenja svoje matere, obenem pa bolestno secira tudi lastno preteklost in spomine in v njih razkriva kali svoje zdajšnje nezadoščenosti in jalovosti. Roman Gnoj (izšel v prevodu Nika Ježa) Wojciecha Kuczoka (1972) je analiza patriarhalnih odnosov in nasilja v zatohlem, tesnem okolju malomeščanske gornješlezijske družine. Verjetno lahko pričakujemo, da se bo v kratkem pojavil vsaj še kak prevod Dorote Masłowske (1983), kultne avtorice in virtuozinje jezika, ali vsestransko nadarjenega pesnika in prozaika Jacka Dehnela (1980).
Poleg romanov se v slovenščino še vedno, in sicer povsem zasluženo, prevajajo dela iz poljske klasike 20. stoletja. Mednje sodita drama Svatba novoromantika Stanisława Wyspianskega (1869–1907) iz leta 1901, ki je v slovenskem prevodu Katarine Šalamun Biedrzycke izšla sto pet let pozneje, in originalni eseji Narkotiki avantgardista Stanisława Ignacyja Witkiewicza (1885–1939). Najnovejši knjigi Witolda Gombrowicza (1904–1969), roman Kozmos v prevodu Nika Ježa in zgodnje novele Bakakaj, najbrž zaokrožata pisateljev opus. Od del nobelovca Czesława Miłosza (1911–2004) so v zadnjem času izšli poetološki eseji Pričevanje poezije in izbrane pesmi Zvonovi pozimi (več prevajalcev). Naj namignem, da sta iz njegovega obsežnega opusa še vedno neprevedeni klasični esejistični deli Zasužnjeni um (1953) in Rodna Evropa (1957). Sicer pa je sploh opaziti, da delež esejistike v prevodih upada, čeprav bi bilo vredno prebrati še marsikaj, tudi izpod peres tako znanih avtorjev, kot so Witkiewicz, Kott, Kołakowski ali Lem.
Po več kot štiridesetletnem premoru v prevajanju tega odličnega, tudi v svetu zelo slavnega pesnika, je leta 2009 izšel izbor poezije Tadeusza Różewicza (1921) Zapisano na vodi. Niko Jež je prevedel pesniško zbirko Trenutek nobelovke Wisławe Szymborske (1923), Primož Čučnik pa zbirko Kamen poln hranila lanskoletnega dobitnika literarne nagrade Nike Eugeniusza Tkaczyszyna Dyckega (1962) – oboje je vredno omembe tudi zato, ker so izdaje posamičnih pesniških zbirk poljskih pesnikov prejkone bele vrane. Ljubitelje širših pregledov bosta pritegnili dve antologiji, Dotik duha, Antologija poljske poezije 20. stoletja Katarine Šalamun Biedrzycke in antologija mlajše poljske poezije Akslop, Poljska nazaj (ur. Primož Čučnik).
Poglavje zase je odlična poljska literatura na meji med beletristiko in dokumentom. Pesnik Miron Białoszewski (1922–1983) se predstavlja s Spominsko knjigo iz varšavske vstaje v prevodu Nika Ježa, mojstrica literarne reportaže Hanna Krall (1935) pa s tremi knjigami o usodi poljskih Židov pod skupnim naslovom Navzočnost (Prehiteti Boga, Tam ni več reke in Srčev kralj je spet zunaj). Prehiteti Boga iz leta 1977 je literarizirani intervju z Markom Edelmanom, edinim preživelim izmed voditeljev vstaje v varšavskem getu, poleg tega pa knjiga vsebuje še zbirko na dejstvih oprtih literarnih reportaž, ki se berejo kot novele, in dokumentarni roman. Prepričana sem, da je knjiga prišla ob pravem času, če že ne zadnji čas, saj je literatura poljskih Židov, tudi o holokavstu, v slovenskih prevodih zaenkrat še bela lisa. V zgodovino in v spomin se v svoji zadnji knjigi Potovanja s Herodotom (prev. Niko Jež) ozira tudi reporter Ryszard Kapuścinski (1932–2007).
Pri slovenskih založbah skoraj ni zanimanja za poljsko otroško in mladinsko literaturo. Pa vendarle: tako odrasle kakor otroke bosta zanesljivo do solz nasmejali knjigi Anne Onichimowske (1952) Duh stare hiše in Matiček in lovci na duhove, zabavno, da se kar iskri, napisani zgodbi o dogodivščinah duhca Matička, črne ovce med duhovi, srake Johane, ki sliši na ime Metka, armade faraonskih mravelj in številnih drugih junakov. V knjižici Vrbova 13 Danute Wawiłow in Natalie Usenko srečamo čudežna bitja iz starih poljskih bajk in legend, štrige, rusalke, škrapce, mori, baziliska, nič več v vasi Vrbovo, ampak kar v bloku na Vrbovi 13. Omeniti je treba še podvig Lidije Cerk Dečman (založba Koleda), ki je v zadnjih petih letih iz poljščine prevedla in izdala dolgo vrsto slikanic in knjižic za otroke, med njimi številne poljske uspešnice, od dveh knjig Anne Onichimowske (Dolga pot in Kje si, očka?) do detektivske serije za otroke Grzegorza Kasdepkeja, nekatere pospremljene z ilustracijami odličnih poljskih ilustratorjev, kot je Aneta Krella-Moch. Na slovenskih knjižnih policah bomo torej našli dovolj odličnih poljskih knjig – zdaj nas čaka branje.