Moja Amerika : 1928–1938; 2. zvezek

Založnik o knjigi

V drugem zvezku avtobiografske študije Adamič obravnava radikalizacijo družbenih gibanj v Ameriki, možnosti novega delavskega gibanja, alternativnega izobraževanja in družbene preobrazbe, ki bi omogočala temeljno skupno varnost. Z življenjskimi zgodbami in svojimi izkušnjami dopolnjuje in analizira izsledke svojih terenskih raziskav, ki jih je opravljal več let in ki bralcem omogočajo vpogled v živo dogajanje; to je velika odlika knjige, saj osebe in dogodki niso abstrahirane, literarizirane ali mitologizirane podobe, ampak so prikazane resnicoljubno in umeščene v utemeljevanje nujnosti novih družbenih pristopov. Te Adamič postavlja v tesno zvezo z drugačnim izobraževanjem (ne le mladih, ampak zlasti odraslih), ki izhaja iz družbenega ozaveščanja in življenjskega izkustva ter spodbujanja razvoja ustvarjalnih sil, svobodomiselnosti, odprtosti in sprejemanja. Vse to Adamič piše v času vzpona fašizma, sovražne nastrojenosti proti priseljencem in utrjevanja miselnosti laissez-faire, pred čimer svari: »Miselnost laissez-faire je brutalna in arogantna, domišljava in zadovoljna znotraj zakonov džungle, ki jih je ustvarila in si jih podredila. (…) Večinoma in zelo konkretno je industrija vojna: industrialci so generali in postopajo avtokratsko. Zaradi narave stvari se jim nikoli ni zazdelo, da bi se lahko vse temeljno spremenilo in bi potem tudi sami ravnali drugače. Bili so preveč zaposleni in vpleteni v svoje nečloveško, razčlovečujoče delovanje, da bi o tem razmišljali. In zdaj je od nikoder, v resnici pa iz temeljev in osnovne zasnove Amerike, nenadoma vzniknila – ob vseh drugih težavah – ideja za spremembo, o demokratizaciji industrije. Mnogi so se nanjo odzvali fašistično. Inteligentnejši vidijo v državi temeljne nedoslednosti – priznavajo, da je to, da je država politično demokratična in ekonomsko absolutistična, popolnoma napačno. (…) Težava ni, kako okrepiti osebno demokratičnost gospoda Knudsena in njegovih menedžerskih kolegov, ampak kako v celoti preurediti gospodarski sistem, da bi bili odnosi med delavci in delodajalci po naravi in neizogibno demokratični ter utemeljeni na skupnem občutju varnosti. …
Treba je pisati resnico, kakor jo čutiš in vidiš, ali vsaj usmerjeno k resnici in tako dobro, kakor lahko – ter hkrati dovolj razkrivati sebe, da bo bralec čez leto dni, desetletje ali stoletje videl, kakšen človek je pisec bil, ko je pisal, in zakaj je videl stvari, kot jih je opisal – in tako bo prišel do lastne resnice na svoj specifični, posebni način.«

H knjigi je dodana spremna beseda filozofa in literarnega zgodovinarja Blaža Gselmana, ki Adamičeva razmišljanja širše umešča in aktualizira. Med drugim poudarja: » Louis Adamič, migrant v Združenih državah, ki piše o kolektivnem podrejenem subjektu, za kar uporablja pripovedne oblike, ki ga oddaljujejo od literarnega modernizma, za nameček pa to počne v angleškem jeziku, nikoli ni mogel biti pretendent za klasika periferne nacionalne literature, ki predstavlja osrednjo narodovo institucijo. V istem času, ko se je modernistična literarna migracija v začetku 20. stoletja stekala v Pariz, se je izselil v Združene države Amerike. Njegove migracije torej ni motivirala humanistična ideologija literarnega modernizma, temveč zakonitosti akumulacije kapitala, saj so prav na prelomu stoletij Združene države prevzele Veliki Britaniji vlogo svetovnega kapitalističnega središča. Zato je v svojem novem okolju veliko bolj kakor modernistični pisec postal in ostal zastopnik migrantske delovne sile, katere življenja je v prvi polovici preteklega stoletja organiziral in jih izkoriščal najnaprednejši kapital na svetu. Pot iz Evrope v Združene države, v svetovno gospodarsko središče, v času, ko je denimo poznejši nobelovec Ernest Hemingway potoval v obratni smeri, v svetovno literarno središče, je očitno imela posledice na Adamičev diskurz. Njegov pripovedovalec je nastopil kot predstavnik kolektiva, ki je svojo individualno subjektivnost potisnil v ozadje, se s tem oddaljil od protagonista romaneskne pripovedi in v svojem diskurzu odprl prostor za konstruiranje kolektivne subjektivnosti podrejenih razredov (ki so sami v istem zgodovinskem trenutku dosegli nekatere najpomembnejše uspehe za lastno družbeno osvoboditev). Kot takšen je očitno potreboval drugačno obliko pripovedi, kakor jo ponuja meščanska literarna tradicija, ki se je razvijala za upodabljanje drugih družbenih pozicij. A medtem ko je Adamič končal zunaj kanona, lahko trdimo, da je bil figura na pravi strani zgodovine. Z njim so dobili reprezentiranost v diskurzivnih praksah tisti, ki so bili prej v njih zanemarjeni ali kvečjemu objektivirani, predstavljeni s stališča predstavnikov vladajočih razredov. Takšne reprezentacije vselej utrjujejo obstoječe družbene odnose, kar v razrednih družbah nujno pomeni ohranjanje izkoriščanja in zatiranja. Adamič je bil nedvomno na drugi strani razredne ločnice, na strani solidarnosti in boja proti odnosom gospostva in podrejanja.«