O žanrskih korakih v slovenski literaturi
Pred približno petnajstimi leti smo v naši založbi izdali knjigo Patricie Highsmith, ene prvih dam kompleksnih kriminalnih romanov, z naslovom Kako napisati psihološko kriminalko, praktično knjigo o tem, kako ustvarjati literaturo s suspenzom. Spremno besedo k njej je napisal filmski kritik in esejist Marcel Štefančič, jr., v njej pa je tematiziral takratne križe in težave slovenskega kriminalnega romana. V svojem eseju je podrobno razdelal, zakaj slovenske knjižne kriminalke iz takšnega in drugačnega razloga v tistem času preprosto niso delovale in tudi zato niso dosegle ustreznega bralskega odziva.
Desetletje je obdobje, v katerem se lahko določen tip literature, pa tudi pogled nanjo in njena percepcija, temeljito preobrne. Če je še pred desetimi leti veljalo, da knjige slovenskih avtorjev le redko zasedejo najvišja mesta na lestvicah najbolje prodajanih knjig, je danes skoraj samoumevno, da so v manjšem ali pa tudi večjem številu vseskozi pri vrhu – zgodilo se je že, da je bilo med desetimi najbolje prodajanimi knjigami posameznega meseca tudi sedem domačih.
Pomembna mesta na teh lestvicah v zadnjih letih zasedajo tudi domače kriminalke, ki so v tem času postale vse bolj dobrodošel in med bralci dobro sprejet in cenjen žanr. Vse več je avtorjev in avtoric, ki so se ga lotili; denimo Avgust Demšar (psevdonim Tomaža Zupančiča) je napisal že ducat kriminalnih romanov, izšli so pri založbah Sanje in Pivec, Tadej Golob pa je s petimi primeri Tarsa Birse (vsi založba Goga) tudi prodajno poletel v neslutene višave. Ob tem žanr kriminalk niti približno ni omejen samo na avtorje, tudi Irena Svetek je s svojo pravkar zaokroženo trilogijo (Beletrina) dosegla najširši mogoč krog bralk in bralcev, podobno pa velja tudi za (do sedaj) dva kriminalna romana Mojce Širok (Mladinska knjiga). Da, kriminalke so žanr, ki je v Sloveniji dobil teritorialni prostor tudi v najvišjih literarnih krogih, in tako se je v zadnjih letih tudi kar nekajkrat zgodilo, da so bili domači kriminalni romani uvrščeni celo med deset kresnikovih nominirancev, dvakrat pa tudi v peterico finalistov.
Kaj pa se je v zadnjih desetih letih pri nas zgodilo z drugim klasičnim knjižnim žanrom, ljubezenskim romanom, torej romanom, ki v ospredju tematizira ljubezensko zgodbo med osrednjima likoma? Ne kaj dosti. Zdi se, da je ostal zamrznjen na podobni ravni kot slovenska kriminalka v preteklosti. Morda gre domači ljubezni v knjigah pri nas še malo slabše. Ljubezenski romani oziroma leposlovni romani z izrazito ljubezensko tematiko so se v zadnjem obdobju le redko prebili med opaznejše knjige. To pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Maja Gal Štromar je na primer v zadnjem obdobju napisala romantični roman 7 kg do sreče in njegovo nadaljevanje (izšla sta pri različnih založbah). Sabina Štrubelj je pred časom dokončala trilogijo Hotel Lavanda (prvi del pri založbi Ebesede, nadaljevanji v samozaložbi). Vesna Milek je že pred dvema desetletjema objavila Kalipso (2000, Študentska založba; 2007, Sanje), Desa Muck pa Paniko (2003, Mladinska knjiga), ki sta dolgo veljala za temeljni knjigi na tem področju pri nas, kasneje pa je bila Panika tudi adaptirana za filmsko platno. Vendar pa so to bolj lastovke, ki niso prinesle pomladi niti preporoda ljubezenskega žanra (če seveda odštejemo drugi roman Vesne Milek Če, Študentska založba, 2005). Seveda je poleg naštetega v zadnjih dveh desetletjih izšlo še kar nekaj domačih romanov z ljubezenskimi prvinami v različnih aranžmajih, vendar večinoma ne gre za zavestno avtorsko odločitev o dolgoročnem pisanju tovrstnih del, temveč za posamične romane, v katerih ima ljubezensko razmerje neko vlogo.
Morda se bo to zdaj vseeno začelo spreminjati. Priznana slovenska pisateljica Janja Vidmar, že dolgo ena najbolj branih slovenskih avtoric (redno se umešča v prvo deseterico), je pred poletjem zaključila trilogijo Koraki. Pravkar je izšel zaključni roman Koraki dvojine (UMco, 2023), ki se v leposlovni maniri odkrito spogleduje tudi z ljubezenskimi prvinami. Poleg tega je Cankarjeva založba, ki se ponaša s petinsedemdesetimi leti izdajanja vrhunskega domačega in prevodnega leposlovja, na začetku tega leta začela izvajati tudi delavnice ljubezenskega romana. Prvi rezultati so po njihovih besedah obetavni in morda prvi romani iz tega naslova tudi pri njih izidejo že v prihodnjem letu.
Vse pa kaže, da zagon dobiva tudi domača fantazijska literatura. Julija Lukovnjak je denimo pravkar objavila drugi del predvidenega petdelnega eposa Edgarja Kaosa z naslovom Svet je senca (založba Goga), ki dobiva veliko pohval poznavalcev tega žanra. Že lani pa je Davorka Štefanec postregla z romanom Strašilka (Mladinska knjiga), ki je bil pred tem že tudi nominiran za nagrado modra ptica. Fantazijske romane piše vse več domačih avtorjev, in če bo, kot pravi Lukovnjak v intervjuju, ki je objavljen v tokratni Bukli, trikotnik »avtorji-mediji-bralci« dobro deloval tudi v prihodnosti, si verjetno lahko obetamo tudi razcvet tega popularnega žanra.
Poletje je gotovo kot nalašč tudi za branje žanrskih romanov. Vzemite v roko katerega izpod peresa domače avtorice ali avtorja – morda boste prijetno presenečeni! Mi pa se beremo spet septembra!
P. S. Poleti 2005 sva v času počitnic z Renate spela skupaj osem praznih belih listov in tri tedne kasneje je na šestnajstih straneh izšla prva Bukla, ki bo to poletje praznovala polnoletnost. Zdaj je kar petkrat obsežnejša! Več o tem pa v prihodnji številki.