Koraki dvojine

Recenzija Bukla

Uveljavljena, priljubljena in velikokrat nagrajena mladinska pisateljica Janja Vidmar je že pred leti stopila na pot ustvarjanja literature za odrasle. Prav posebno osebno doživetje romarske poti pa jo je pripeljalo v za naše okolje dokaj unikaten žanr literature za odrasle: potopisno ljubezensko razmišljujočo prozo, v kateri glavne junakinje (praviloma) niso ujete v ozko domače okolje, temveč daleč od doma, pogosto v naravi, delajo z vsakim poglavjem odločnejše korake (čeprav si zabičajo, da ne bodo naredile niti koraka več) na poti do sebe ter glavni junaki (praviloma) niso statično zarisani objekti, temveč sila, ki sproži premik tako enostavne, a hkrati najzapletenejše zadeve na svetu: življenja. 
Pričujoči, zadnji del trilogije, roman z naslovom Koraki dvojine, se z lahkoto bere tudi kot samostojna zgodba, saj avtorica mojstrsko preplete dogajalne niti predhodnih zgodb in jih zveže ravno toliko, kolikor je potrebno, da sledimo razvojnemu loku notranjega in zunanjega sveta glavne junakinje Alenke. Dogodki v življenju, ki so jo čustveno zamrznili (mamina smrt, smrt mladostne ljubezni, sestrina smrt), vedno močneje terjajo, da najprej najde sebe in šele nato začne iskati tisto, kar jo bo osrečilo. Pustolovsko ljubezenska potopisna trilogija, ki jasno izriše potrebo po dvojem: sprejeti sebe in stkati sebe v medčloveške odnose. V prvem delu tega romanskega sozvočja, v romanu Niti koraka več, Alenka ubira korake po Caminu namesto bolne sestre, ki tega več ne zmore. Ta pot jo pripelje v naročje glavnega moškega lika, ki še ne ve, kako prelomno vlogo bo imel v njenem življenju, in tudi sam rešuje svoje nepovezane odnose. V drugem delu, V koraku z volkom, nas glavna junakinja na trenutke spravlja ob živce, saj se ne more odločiti, kaj bi sploh rada, in ves čas išče potrditev za pravilnost svojih odločitev, čeprav ji vesolje na ves glas sporoča, da so le globoko občutene odločitve pravilne, in je bralcu kristalno jasno, kdo je njen volk in po kateri poti naj gre. Na tej točki Janja Vidmar mojstrsko izriše notranjo dilemo srednjeletne ženske, njeno ujetost v pričakovanja družine, družbe in prepoznano, a ne do konca priznano željo po svobodi. Na polovici življenja stopiti na novo pot ali ostati v coni udobja, čeprav to prinaša nesrečo, neudobje in notranji nemir? Kot nekdanja mladinska športnica Alenka ve, da v športu večkrat padeš, kot zmagaš, zato je pomembno, da se znova in znova pobereš. Njena ljubezen do vode in narave ter konec koncev do sebe jo pripelje do tega, da svoj okrogli rojstni dan končno dočaka tako, kot si vedno želi: ob jutranjem vzhodu v kanuju sredi Planšarskega jezera. S tem prizorom se prične tretji del trilogije, roman z naslovom Koraki dvojine. 
Glavna junakinja se nepovratno zave pravice do lastne sreče in to se vedno trdneje zarisuje v njenih dejanjih. Če smo v prvih dveh romanih hodili po lepih španskih in italijanskih pokrajinah z rahlo dvomečo glavno junakinjo, gremo na Kreto z odločno Alenko. Še lepše kot ljubezenska zgodba je izrisana prav zgodba opolnomočenja glavne junakinje. Iz prizora v prizor je bolj samozavestna – »Ne kot plaha sanjačica, ki življenje opazuje z varne razdalje, temveč kot ženska, ki odločno sledi svoji usodi.« In kaj najde? Zagotovo ednino. Vse drugo pa razkrije branje romana, ki prinaša tudi lepe fotografije in spodbudne citate kot uvod v vsako poglavje. Branje, ki je lepo za videti in doživeti. Vsekakor trije romani, primerni za kvalitetno branje v poletnih mesecih.

Sabina Fras Popović, Bukla 173–174

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.